Legende F1: Fernando Alonso

Fernando Alonso se pogosto omenja kot najboljši voznik Formule 1 vseh časov, pa vendar se lahko pohvali le z “dvema” naslovoma svetovnega prvaka, pri čemer velja, da če bi v “pravem obdobju svojega dirkaškega udejstvovanja” osvojil le 11 točk več, bi ga naslavljali kot petkratnega svetovnega prvaka. Med svojo kariero se je srečal z mnogimi vozniki in pravzaprav je eden redkih dirkačev, ki se nikoli nikogar ni bal. Preživel je vse dirkaške dvoboje in skupaj z Renaultom prekinil prevlado Schumacherja ter postavil nove smernice v dirkaškem polju.

Kdo je Fernando Alonso

alonso-mclaren-test

Fernando Alonso velja za brezkompromisnega, sila natančnega, hitrega, predanega, vztrajnega in talentiranega voznika. Njegov dirkalni ritem je v najboljših letih ubijal Kimija Raikkonena, njegova vožnja v dežju je povzročala hude težave čudežnemu dečku McLarna, Lewisu Hamiltonu, in ko je skupaj sestavil hiter krog v kvalifikacijah, so ostali odprtih ust tudi najboljši inženirji Formule 1. Tekom dirkaškega udejstvovanja z nekaterimi svojimi izjemnimi štarti je gledalcem pričaral nekaj fenomenalnih voženj, ki so se za večno zapisale v zgodovino tega športa. Pri svojih 37 letih je še vedno premagoval najmlajše voznike v Formuli 1, ki so svojo priložnost dobili na podlagi osvajanja naslovov v nižjih kategorijah, hkrati pa je vodil razvoj dirkalnika Formule 1 s strani dirkaškega mnenja.

V 17 letih dirkanja v Formuli 1 ga je po številu doseženih točk v medsebojnem dvoboju premagal en sam dirkač, to je Jenson Button. Prav nič se ne bom zmotil, če bom zapisal, da je tudi v tem primeru težko govoriti o pravilnem razmerju moči, saj je Alonso, poleg hude nesreče pred sezono 2016, zaradi katere tisto leto ni nastopil na vseh dirkah, doživel kar sedem okvar dirkalnika. Če bi glede na omenjeno dirkaško premoč zmago vseeno pripisali Buttnu, pa ga je ta sam označil za najboljšega in največjega dirkača v moderni dobi Formule 1.

Tudi McLarnov inženir Mark Temple je na uradni spletni strani nadvse pohvalil Alonsa:

»Če združite to inteligenco z najvišjo stopnjo naravnega talenta, dobite zelo močno kombinacijo. To mu omogoča, da med vožnjo dirkalnika počne veliko stvari hkrati. Obdela veliko podatkov in vedno razmišlja o strategiji. Fernando izvleče največ od vsega okoli sebe. Je najinteligentnejši voznik, s katerim sem delal.«

Fernando Alonso

Njegove odločitve so vedno burile duhove, kar se delno da razumeti, saj prihaja iz šole Flavia Briatoreja. Ni jih malo, ki so prepričani, da je ravno slednje največji vzrok za neslaven zaton izjemno talentiranega Asturijca. Poglejmo to neverjetno kariero pobližje in spoznajmo svet, kjer je bilo vse podrejeno enemu samemu cilju: popolni predanosti Formuli 1. Za ceno vsega.

Karting

Malo ljudi ve, da ima Fernando Alonso starejšo sestro Loreno, za katero je njegov oče pripravil prvi gokart. A Lorena ni pokazala prav nobenega navdušenja nad očetovo idejo in ravno zato je Fernando dobil svoj prvi dirkalni gokart že pri treh letih. Za razliko od sestre je Fernando zanj pokazal veliko zanimanja, kasneje tekom otroštva pa tudi velik dirkaški potencial. Postal je trikratni mladinski državni prvak, kateremu je dodal tudi naslov mladinskega svetovnega prvaka leta 1996.

Prvi "dirkalnik" Fernanda Alonsa

Prvi “dirkalnik” Fernanda Alonsa

S tako dobrimi referencami Alonsu, čeprav doma niso bili posebno pri denarju, ni bilo prav težko pridobiti testiranja za dirkalnik Formule 1. Svojim staršem je bil vedno hvaležen, da so ga spodbujali pri dirkanju:

»Moji starši so zaslužni za dve stvari, ki jih najraje počnem – dirkanje in čarovniške trike. Kupili so mi prvi go-kar in komplet pripomočkov za čaranje.«

Fernando Alonso je oktobra leta 1998 na dirkališču Albacete za Minardi izvedel zasebno testiranje dirkalnika, kar mu je omogočil Adrián Campos, ki se sicer s svojimi predstavami v dirkalniku Formule 1 ni proslavil. Vsekakor se je odločil prav, saj je Alonso v treh dneh testiranj ujel referenčne čase, ki jih je takrat postavljal Mark Gene, in pokazali so se prvi znaki, da iz Ovieda prihaja posebno nadarjen fant. Campos je Alonsa spravil pod pogodbo in to ne s komerkoli. Zadaj je stal Flavio Briatore. Z njim so se Alonsu odprla marsikatera nova vrata in Briatore mu je v sezoni 1999 omogočil nastop v dirkaški seriji Euro Open MoviStar, ki sta jo opremljala Coloni s svojimi šasijami in Nissan s svojimi motorji. Alonso je že v svoji prvi sezoni postal prvak in prisilil vse ljudi okoli sebe, da so mu nemudoma začeli iskati sedež v višji dirkaški kategoriji. Tako je postal testni dirkač moštva Renault F1 in se preselil v serijo Formule 3000.

»Če si predstavljate krog kvalitet, je Fernando zelo visoko, vendar v nobenem izmed njih ni najboljši, mislim, da je bil Michael v nekaterih izmed njih potencialno najboljši, toda v nekaterih drugih je bil slabši od Fernanda.« Andrea Stella

Formula 3000

Formula 3000 je v tistih časih veljala za zadnjo stopnico pred vstopom v Formulo 1. Dirkaške naslove v tej seriji so osvajali dirkači, kot so Montoya, Heidfeld, Zonta, Panis, Alesi ter mnogi drugi. Dirkalnike so poganjali 3-litrski Zytek motorji, ki so dirkalnike priganjali do končne hitrosti malo pod 300 km/h, medtem ko so bili pospeški do 100 km/h okoli treh sekund. Vse to je pomenilo, da se je Fernando Alonso prvič srečal s povsem novim dirkaškim okoljem, kjer so se bili še zadnji boji za vstop v svet Formule 1.

Formula_3000_Fernando_Alonso

Dirkalnik Lola B99/50, s katerim je v Formuli 3000 tekmoval Fernando Alonso

Z vstopom v to dirkaško serijo je bil Alonso za skoraj celo leto mlajši od vseh ostalih dirkačev. Prve dirke so bile tako zanj zelo težke, toda bolj ko se je prvenstvo bližalo h koncu, bolj je Fernando lezel iz povprečja. Na predzadnji dirki sezone na Madžarskem je dosegel drugo mesto, na zadnji dirki, in sicer na Veliki nagradi Spa-Francorchampa, pa je v deževni dirki celo zmagal! Z odličnima zadnjimi dirkama v zanj sila težki sezoni se je katapultiral na skupno četrto mesto in si prislužil ponovni test dirkalnika Formule 1 z Minardijem. Ni nepomembno zapisati, da je ravno v tej sezoni postal velik osebni prijatelj z Markom Webbrom, ki je tisto sezono končal le mesto pred njim.

Po drugem testu dirkalnika Formule 1 v Jerezu, kjer je Alonso s svojimi časi blestel kot še nikoli, se je Briatore odločil, da je Alonso pripravljen za Formulo 1 in Asturijca je leta 2001 potisnil v Minardi kot rednega dirkača. Alonso je vstopil v nov svet. Svet, o katerem je sanjal svoje celo življenje. Čeprav se je zdelo, ko na prvi dirki sezone leta 2001 zaradi vzburjenja in živčnosti ni našel prostega teka na volanu svojega dirkalnika in skoraj povzročil nesrečo v boksih, da na Formulo 1 še ni pripravljen, se je kasneje zgodilo obratno. Formula 1 ni bila pripravljena na Fernanda Alonsa, ki je takrat kot najmlajši voznik v zgodovini Formule 1 mlatil svoje “plačane” konkurente v drugem dirkalniku Minardija, tudi po 3 sekunde na krog! V izredni luči pa se je pokazal tudi v kontekstu fizične pomoči, saj si je svoj prvi dirkalnik Formule 1 pomagal sestaviti sam. Ker Minardi ni imel dovolj mehanikov, je Alonso zavihal rokave in pomagal sestavljati dirkalnik. Šef moštva Minardi, Paul Stoddart, je bil nad tem dejstvom izjemno navdušen.

»Ko sem prišel v tovarno, ni bilo nič drugega kot lesena lutka v dirkalniku, z Renaultovim motorjem zadaj, zato smo morali preiti na Cosworthove motorje – vse to zgolj v šestih tednih in z zelo skromnim proračunom. Fernando je na prvi dirki pripeljal bolid do cilja kot dvanajsti, tako da sem vedel, da imamo v ekipi superzvezdnika.«

 

»Je Fernando prinašal zaslužek? Nekaj sponzorstva smo prejeli od LeasePlana, kar ni bilo omembe vredno. V današnji Formuli 1 s tem ne bi mogel plačati niti Ferrarijevega računa v restavraciji.«

Trk – Nigel Mansell vs Fernando Alonso

Ena izmed bolj nerodnih stvari, ki so se zgodile Fernandu Alonsu v njegovi karieri, je trk z dirkalnikom Nigela Mansella na revialni dirki dvosedežnikov v Donington Parku, ki je imela dobrodelno noto. Dogovorjena je bila zmaga Mansella, ki je s svojim priimkom pripeljal 25 tisoč gledalcev na “dirko”, kjer sta se dva udeleženca peljala skupaj z Alonsom in Mansellom. Alonso je med “dirko pozabil”, da mora zmagati Mansell in to ugotovil prepozno. Rezultat je bila dirkaška nesreča, ki se je na začudenje množic zgodila v najbolj nemogočem času, in sicer ko je karirasta zastavica že padla. Kljub nesreči sta oba sopotnika v dirkalniku brez posledic (in z veliko navdušenja) varno izstopila iz dirkalnika.

Kompleks Formule 1

Več kot očitno se je slehernemu gledalcu Formule 1 v letu 2002 pokazal ves kompleks, ki ga ta šport ima, ko je govora o dirkačih in prostih sedežih v teh 20 ali 22 dirkalnikih. Briatore je na eni strani lobiral pri družini Benetton, na drugi pri Renaultu, na tretji iskal najboljše dirkaške talente, na četrti iskal najboljše inženirje, na peti iskal dodatni denar za čim večji proračun, na šesti kupoval najboljšo računalniško opremo in na sedmi strani moral sprejeti odločitev za vsako izmed teh stvari. Tako se je istega leta odločil, da Fernando Alonso ne dirka in opravlja zgolj delo testnega dirkača. Težke odločitve, ki zahtevajo hojo po robu prepada, na katerem je na eni strani svetovna slava ter ogromno denarja in na drugi strani finančni propad večine vpletenih.

Da bi se tega leta lahko obrnilo vse skupaj drugače, je kasneje potrdil tudi Peter Sauber, saj je Fernando Alonso zaradi odločitve Briatoreja, da ne bo dirkal – navkljub odlični sezoni pri Minardiju, aktivno iskal sedež pri Sauberju. Prestop v Sauber se kasneje ni nikoli zgodil, saj je Peter Sauber na željo Ferrarija aktiviral Felipeja Masso. Na tej točki postane jasno, kako zapleten je svet Formule 1. Kljub temu, da poznaš vse prave ljudi, da si se dokazal kot voznik in osvojil prvenstva ter dirke v vseh najmočnejših možnih prvenstvih do Formule 1, včasih še vedno ni dovolj. Koliko takšnih fantov nikoli ni uspelo, čeprav so naredili vse prav, ne bomo izvedeli nikoli.

Vstop v Formulo 1 skozi velika vrata

Briatorejevi glavoboli so se skozi sezono 2002 le stopnjevali. Button je dirkal odlično in zasenčil Jarna Trullija, ki pa je za razliko od Britanca blestel v kvalifikacijah in občasno pokazal svoj nadnaravni talent in občutek za dirkanje. Zadaj je pritiskal Alonso in Flavio Briatore se je odločil, da moštvo v letu 2002 zapusti Jenson Button, Alonso in Trulli pa sta redna voznika za sezono 2003. Na vprašanje, ali se mu zdi prav, da je odpustil Jensona Buttna in vzel za prvega voznika Fernanda Alonsa, je odgovoril:

»Čas bo pokazal, če sem storil napako.«

Alonso v Renaultu R25

Alonso v Renaultu R25

Renault (2003-2006)

Z nastavljenim dvojcem in veliko optimizma se je dobro začelo predvsem leto 2004. V letu 2003 je namreč v moštvu povzročal veliko “zgago” glavni oblikovalec avtomobila, Mike Gascoyne, ki je javno kritiziral odločitev, da Jenson zapusti moštvo. Njegovo mesto je kasneje zasedel Mark Smith. Dejstvo je bilo, da je Renault iz leta v leto izdeloval boljši dirkalnik, saj je Flavio pritiskal moštvo do zadnjega atoma moči. Odhodi mehanikov so bili pogosta reč, enako pa se je godilo tudi ljudem, ki so delali na ostalih področjih moštva, saj je štel samo rezultat.

Zadnji preskok je za moštvo Renault pomenil Michelin ter pozicioniranje Boba Bella na mesto oblikovalca dirkalnika. Zadaj je veliko pomagal James Allison, ki je v svoje zamisli (uspešno) vključeval tudi najbolj nore ideje svojih inženirjev. Tako se je rodila ideja o “mass damperju“, ki jo je na nekem sestanku predstavil izvrstni inženir Rob Marshall. Vzmet, ki je nevtralizirala tresljaje, ki jih je povzročala aerodinamika avtomobila, in je posledično aktivno sodelovala pri vzmetenju, je bila sicer leta 2005 proglašena za legalno, a že pol leta kasneje, globoko v sezoni 2006, so tovrstno vzmet po silnih protestih Ferrarija prepovedali. Dirkalnika R25 in R26, ki ju je vozil najboljši voznik tistega obdobja, sta bila tako popolni tehnični mojstrovini, narejeni na sami meji možnega.

V dirkaškem delu moštva se je iz leta v leto bolj kazalo, da je Trulli več kot odličen voznik na en krog, toda ko je beseda nanesla na konstantnost na dirki, je odpovedal na celi črti. Fernando se je s svojimi vrlinami postavil na sam vrh moštva in ga popeljal do dveh naslovov svetovnega prvaka, in sicer leta 2005 in 2006, medtem ko je Trulli neslavno odšel iz moštva po hudem sporu z Briatorejem. Fernando Alonso je kljub temu cenil Trullija:

“Trullijeva sposobnost kvalificiranja je ena izmed najboljših, kar sem jih videl med vsemi svojimi moštvenimi kolegi.”

McLaren in moštveni kolega Lewis Hamilton (2007)

Čeprav je Alonso v moštvu Renault odlično opravljal svoje poslanstvo, pa je bila njegova plača v nasprotju s tem. Plačan je bil premalo in tega se je zavedal tudi Briatore, katerega vloga v moštvu je bila sicer popolnoma jasna. Dobiti je moral najboljšega voznika za najmanj plačanega denarja. Alonsa je tako izpustil iz rok ter prižgal zeleno luč za prehod Alonsa v moštvo McLaren. To je pomenilo, da je Alonso prestopil v sovražni tabor, saj je bilo vodenje Flavia Briatoreja povsem diametralno nasprotno vodenju Rona Dennisa v McLarnu, kar se je kazalo tudi na javnih soočenjih Briatoreja in Dennisa, ki so bila vse prej kot prijetna. Zaradi močne prijateljske vezi med Briatorejem in Alonsom pa je ta kljub vsemu brez zamer odšel v McLaren in s tem v finančnem smislu lepo poskrbel za svojo prihodnost, saj je leta 2006 pri Renaultu prejel 7,2 milijona dolarjev, pri McLarenu pa leto kasneje 39.

Preberite tudi  Video: Vsa vrtenja Sebastiana Vettla za volanom Ferrarija...

Fernando Alonso si je s pomočjo Briatoreja med leti 2003 in 2006 v Renaultu lepo postavil moštvo “po svoje”. Inženirji so točno vedeli, kaj Fernando želi, česa ne mara in na kaj je dirkaško občutljiv. Posledično so prišli uspehi in celotno moštvo je prišlo v cono udobja. Fernando, ki je svoje konkurente v moštvih po navadi odpihnil kot za šalo, si zato ni belil las, ko je izvedel, da bo njegov sovoznik v McLarnu “nek” Lewis Hamilton. Toda Lewis Hamilton je bil dobro pripravljen “projekt”. Dr. Aki Hintsa, dirkaški oče Lewisa Hamiltona, je Angleža na Formulo 1 pripravljal polnih šest let. Obvladanje in zavedanje prostora, reakcijski časi, kirurško izmerjena sestava krvi, sistematski trening na vseh področjih, popolna predanost, neskončne vožnje v simulatorju; vse to je bilo na izjemnem nivoju. Nivoju, ki je presegal Alonsa.

Šok, ki ga je Alonso doživel, ko je spoznal, da ima ob vsem tem Lewis tudi popolno podporo moštva, je privedel do ene izmed največjih dram v zgodovini Formule 1. Prvi dve dirki je še nekako šlo, saj je Alonso prehitel Hamiltona. Gledalci doma za TV zasloni smo lahko opazovali, kako se Hamilton vsako dirko pripelje Alonsu za zadek dirkalnika in čaka svojo priložnost iz dirke v dirko. Ni bilo dolgo, ko je Alonso prvič klecnil in tretjo dirko je interni dvoboj dobil Hamilton. Povsem enako je bilo četrto dirko, peto se je vrnil Alonso. Toda to ni bilo bistveno. Bistvena je bila konstantnost Hamiltona, ki je bila izjemna. Na prvih devetih dirkah, torej več kot polovici tiste sezone, je Hamilton vedno stal na zmagovalnem odru. Dosežek, katerega vrednost je samo še večja, če vemo, da je imel enako hiter dirkalnik tisto leto tudi Ferrari. Tako se je na dirkah spredaj lomilo kopje med štirimi dirkači, Hamilton pa je izhajal iz večine dvobojev kot zmagovalec. Fernando Alonso se je znašel pod najhujšim pritiskom in postalo je jasno, da bo za zmago in naslov potrebno odigrati psihološko igro, saj bitka na stezi ne bo prinesla ničesar dobrega.

Hamilton v McLarnu MP4-22

Hamilton v McLarnu MP4-22, ki je bil aerodinamično eden najbolj kompleksnih dirkalnikov v zgodovini Formule 1. Pod izdelavo dirkalnika se je vpisal Pat Fry. 

Zanimivo je, da je dvoboj psiholoških igric začel kar Hamilton sam. Najprej je dobil nov aero paket na avtomobil pred Alonsom (kar je bilo za Alonsa kot aktualnega svetovnega prvaka povsem nesprejemljivo), nato je skupaj z Ronom Dennisom odpeljal nekaj taktično spornih dirk (Hamilton je bil večkrat deležen primarne taktične odločitve, čeprav si je s časi v kvalifikacijah ni vedno zaslužil). To je pomenilo precejšen deficit za Alonsa in inženirji v McLarnu so se kar nekaj dirk na vse pretege trudili Alonsa prepričati, da sam ni imel boljših taktičnih možnosti. Neuspešno.

Ker je bila razlika v hitrosti med obema dirkačema tako majhna, so začeli v McLarnu uporabljati zelo kompliciran sistem izhoda iz garaž, moštvenih ukazov med dirko in taktičnih postankov v boksih. Zapletalo se je že pri tem, kdo od obeh dirkačev bo šel prvi v kvalifikacijah na stezo. Vrh ledene gore je bil dosežen na VN Madžarske, ko bi moral iti prvi na stezo Alonso. Steza je specifična, kratka in kjer je dober vhod v hiter krog (brez prometa) bistven. Kljub dogovoru, da gre Alonso prvi na stezo, je nanjo prvi zapeljal Hamilton. Alonso je pobesnel in mu že ob koncu kvalifikacij še bolj drastično vrnil milo za drago. Z menjavo pnevmatik je zavlačeval tako dolgo, da Hamilton ni mogel odpeljati še enega hitrega kroga. Vmes je posegla FIA, Alonsa kaznovala s pribitkom dodatnih kazenskih mest in kasneje je zmaga na dirki gladko odšla Hamiltonu.

VIDEO: HAMILTON VS. ALONSO 2007

Afera “Spygate”

Nato je prišlo nekaj, česar ni pričakoval nihče. Alonso je od Rona Dennisa želel, da pri FIA protestira in stopi njemu v bran ali vsaj, če ga že FIA ne bo, on sam enako kaznuje Hamiltona, saj naj bi Hamilton “prvi začel” sistematično kršiti dogovore. Ker je Ron Dennis, čustveno sicer močno na strani Hamiltona, takšno zahtevo zavrnil, je Alonso preko svojih kanalov v McLarnu spravil do FIA praktično vse možne dokaze o tem, kako je McLaren tisto leto nelegalno dobil ogromno podatkov od Ferrarija. Vohunska afera, imenovana SpyGate, ki se je začela odvijati v postopku, sproženem s strani Ferrarija, kjer so sumili, da moštvu že v začetku junija tega leta uhajajo pomembne informacije neznano kam, je v sredini avgusta zaradi Alonsa in njegovih izdanih podatkov do FIA dobila mnogo večjo magnitudo. O vohunski aferi v Formuli 1 je tako nenadoma govoril cel svet.

Nigel Stepney je bil strašno nezadovoljen s svojim položajem pri Ferrariju, zato se je odločil, da vse zaupne tehnične podatke o dirkalniku letnika 2006 in 2007 proda v McLaren. Kupil jih je uslužbenec McLarna, Mike Coughlan. McLaren se je kasneje branil na sodišču, da je Coughlan delal to na svojo pest. Vir fotografije: Wikipedija Afera je popolnoma spremenila tok dogodkov v Formuli 1. FIA je skoraj “za vedno” izključila moštvo McLaren iz Formule 1, ob tem pa moštvu naložila 100 milijonsko kazen ter mu pobrala vse moštvene točke za sezono 2007. Razdor v moštvu je bil popoln, toda naslov za oba dirkača McLarna je bil dosegljiv, saj jima FIA ni vzela točk. Alonso, ki je popolnoma izgubil kompas, je ob ničelni podpori moštva odpisal svoje možnosti v boju za naslov in do konca sezone pritiskal na Hamiltona na vseh ravneh.

Nihče pri McLarnu, še najmanj pa Hamilton sam, ni bil pripravljen na tak brutalen psihološki napad s strani Alonsa. Dr. Aki Hintsa je kasneje povedal, da je želja Alonsa, da ga nihče ne premaga, tako velika, kot je ni videl še pri nobenem drugem človeku do tedaj. Zaradi Alonsa je moral spremeniti svoj učni sistem, ki ga je imel do takrat do voznikov McLarna, ter nuditi psihološko pomoč Hamiltonu. Lewis Hamilton ni zdržal, Fernando Alonso pa se je silno zabaval na zadnji dirki, ko je prvak postal Kimi Raikkonen. Kasneje je priznal, da se v ekipi ni dobro počutil, vse odkar je prišel Hamilton:

“Že od samega začetka se nisem dobro počutil. Imam britanskega moštvenega kolega v britanski ekipi in odlično mu gre in jasno je, da je vsa podpora in pomoč usmerjena vanj, in to sem razumel že na začetku.”

Nazaj v Renault (2008, 2009) in afera “Crashgate”

Na drugi strani zgodbe je stal Flavio Briatore. Ves čas je držal z Alonsom, mu svetoval in ga v letu 2008 za bistveno manj denarja pripeljal nazaj v moštvo. Tudi tisto leto ni šlo brez afere, saj je Nelson Piquet Jr. s strani moštva dobil navodilo, da na VN Singapurja namerno trešči dirkalnik v steno in s tem poveča taktične možnosti Alonsu v boju za zmago na dirki. Vse to se je dejansko tudi zgodilo in Alonso je zmagal dirko. Nelson Piquet Jr., ki je kasneje odigral mini reprizo Alonsa pri McLarnu in FIA povedal, v kaj ga je moštvo prisililo, s svojim manevrom ni bil uspešen in je bil za vedno izgnan iz Formule 1. Nobeno moštvo si v svojih vrstah ne želi “žvižgača”, ki povrhu vsega ni ravno pretirano hiter voznik. Piquet Jr. ni prišel nikoli več do sedeža v Formuli 1. Nekaj ran pa je s strani FIA in predsednika Maxa Mosleyja v tem škandalu prejel tudi Briatore, ki je dejansko dobil doživljenjsko prepoved udejstvovanja v Formuli 1. Svoje ime je skušal oprati na drugih sodiščih izven FIA, kar mu je delno tudi uspelo.

Prevara singapurske noči

Iz dirkaškega vidika pa je bila sezona 2008 za Alonsa precej težka. Renault je izgubil precej denarja, posledično precej dobrih inženirjev in Flavio je malo zaspal za volanom vodenja moštva. Izgubil je ostrino. Posledično dirkalnik R28 ni bil posebej uspešen, za razliko od konca sezone, ko je Alonso z njim pobral dve zmagi in eno drugo mesto.

Alonso_2009_Spain_R29

Alonso v Renaultu R29

Še slabše se je godilo dirkalniku R29, ki so ga izdelali leto kasneje. Dirkalnik je bil povsem napačno zasnovan, moštvo je bilo zaradi škandala “Piquet” v ponovni izgradnji in Alonso je intenzivno iskal sedež pri Ferrariju. Ferrari se je kazal kot edini logični izbor in ko Ferrarijev dirkalnik F60 ni dosegel niti 50 % pričakovanega uspeha, so pri Ferrariju zavihali rokave, na hitro počistili moštvo in vanj povabili Alonsa.

Ferrari (2010-2014)

Alonso je bil pri Ferrariju precej dobro sprejet. Implementiral je svoje ljudi na ključna mesta moštva, se odlično ujel z dirkalnim inženirjem Andreo Stello in si v popolnosti podredil Felipeja Masso. Massa, ki je za časa svoje kariere ob sebi videl same izjemno težke nasprotnike (Schumacher, Raikkonen, Alonso), je začutil konkurenčnost Alonsa že ob prihodu v moštvo, saj Alonso ni zapustil Maranella vse do 14 dni po tem, ko je vanj prvič vstopil:

“Alonso ima dar, da z lahkoto razume dirko in vozi neizmerno hitro. Je zelo inteligenten voznik, z veliko sposobnostmi, in prav tako bi si upal trditi tudi za Michaela.”

Pri Ferrariju je Alonso doživel tri zelo slabe sezone. V letih 2011, 2013 in 2014 je Nicholas Tombazis ustvaril nekaj izjemno slabih dirkalnikov. Pozabljen dvojni difuzor, spregledano vpihavanje izpušnih plinov v zadnji difuzor dirkalnika, namerno zmanjšana moč hibridnega motorja, katastrofalno ravnanje s pnevmatikami; vse to so le nekatere velikanske napake, ki jih je Tombazis podpisal pod svoje ime. Za tako konkurenčno okolje kot je Formula 1 je naravnost neverjetno, da je Nicholas Tombazis pri Ferrariju zdržal osem let.

2010 in neuspešen napad na naslov svetovnega prvaka, prvič

Ferrari F10 je bil precej spodoben dirkalnik. Aldo Costa, Luca Marmorini in Tombazis so skupaj spravili precej hiter in zanesljiv dirkalnik. Alonso je z njim pridelal en odstop, pet zmag in nekaj drugih in tretjih mest. Vse skupaj je bilo dovolj, da je Fernando Alonso na zadnjo dirko prišel s prevladujočo dinamiko. Za naslov bi mu zadostovalo drugo mesto, ki je bilo vsekakor dosegljivo. V kolikor bi Vettel zmagal, bi Alonso potreboval četrto mesto. Toda moštvo se je slabo pripravilo na zadnjo dirko. Ferrarijev dirkalnik je bil slabo nastavljen in Alonso je z njim dosegel zgolj tretji štartni položaj. Še več težav je imel z dirkalnikom Massa, ki se je kvalificiral kot šesti. Vsekakor zelo slabe karte za taktični poker na nedeljski dirki, ki je čakala Alonsa prihodnji dan.

Dirko je v celoti zaznamovala taktika in Red Bull je deloval kot dobro naoljen stroj. Taktični oddelek Red Bulla je Ferrari spravil v “škarje”, saj pri Ferrariju niso mogli pokrivati vseh dirkačev, ki so prehiteli Alonsa. Čeprav je Ferrari imel na svoji strani Chrisa Dyerja, ki je bil znan kot izjemen taktik, sta mu na koncu ostali le dve slabi odločitvi. Chris se je odločil in pokril postanek Marka Webbra. Alonso se je v cilj zapeljal kot sedmi, kar je bilo bistveno premalo za osvojitev tretjega naslova prvaka. Po dirki je bilo prelitega veliko črnila, a dejstvo je, da je bil Ferrari na zadnji dirki preslab dirkalnik in Alonso z njim ni imel nobenih možnosti.

2012 in neuspešen napad na naslov svetovnega prvaka, drugič

Ferrari 150° Italia ni bil ravno najboljši dirkalnik, s katerim je Fernando Alonso kadarkoli vozil. Je bil pa Alonsu povsem pisan na kožo in Alonso je z njim pokazal nekaj neverjetnih voženj. Dirkalnik je slovel po “pullrod” vzmetenju, za katerega je do takrat veljalo, da moti preveč zračnega toka, da bi ga moštva redno uporabljala. Ko je v deževnih kvalifikacijah Alonso tistega leta na VN Nemčije pustil praktično vse dirkaške ase (z mnogo boljšimi dirkalniki) daleč za seboj (pod sekundo zaostanka je prišel zgolj Vettel), je Alonso na svojo stran pridobil navijače tudi med največjimi nasprotniki, ki so takrat nemo hodili po padoku Formule 1 in se spraševali, kaj se je zgodilo.

Alonso in Vettel

Alonso in Vettel

Tistega leta je Alonso prišel na zadnjo dirko, tokrat v Brazilijo, dobro pripravljen. Narejene so bile tudi odlične nastavitve na dirkalniku, toda kaj, ko je dirkalnik zaostal v razvoju. S svojimi tehničnimi zasnovami je bremenil moštvo v fazi razvoja že nekaj časa pred zadnjo dirko in Alonso je štartal šele kot osmi najhitrejši na nedeljski dirki. Dirka se je zanj začela odlično, saj se je na mokri stezi in v kaosu prvega kroga odlično znašel. To pa še ni bilo vse, saj se je njegov največji konkurent Sebastian Vettel prvi krog zavrtel in poškodoval svoj dirkalnik. Zdelo se je, da bo tokrat sreča na njegovi strani. Toda ni bilo dovolj. Poškodovani Vettlov dirkalnik je zdržal do konca. To je bilo tudi zadnjič, da se je Alonso boril za naslov svetovnega prvaka.

Preberite tudi  Fernando Alonso: Schumacher je bil vedno moj idol

Nekaj slabe karme je na to dirko zlil tudi šef Red Bulla Christian Horner. Ta je med vrsticami povedal, da je imel na zadnji dirki sezone Fernando Alonso v Red Bullu močnega zaveznika po imenu Mark Webber. Ni namreč manjkalo veliko in v prvem ovinku bi počilo med obema Red Bulloma. Horner je po dirki povsem ponorel nad Webbrom in gledalcem se je znova prebudil modus operandi Fernanda Alonsa. V imenu zmage je dovoljeno vse. Njegovo bojevitost je večkrat opazil tudi Felipe Massa:

»S Fernandom je tako: Ko spusti vizir, postane druga oseba. Lahko celo spre ekipo, kakor smo videli že v številnih dirkaških ekipah, v katerih je vozil.«

Čistka pri Ferrariju

Katastrofalni dirkalniki, ki so prihajali iz Maranella, so dvignili na noge sam vrh Ferrarija. Neuspehi so načeli potrpljenje lastnikov in iz moštva je bilo odstranjenih res veliko ljudi na vseh položajih. Nogo je dobil tudi Alonso, ki je tokrat, morda prvič v življenju, moral iz moštva, ker ni dostavil rezultatov. Naj se Lewis Hamilton s svojim Instagram profilom še tako trudi, osebno menim, da je zakulisje dirkaškega vikenda v svojem poslovilnem dokumentarnem filmu s strani dirkaške priprave na dirkanje gledalcem najbolje predstavil Fernando Alonso. Tisto leto je izjemen vpogled v moštvo Ferrari ponudil tudi Ferrari sam. Posneli so odličen dokumentarec, ki prikazuje nastanek na žalost sila neuspešnega dirkalnika sezone 2014. Prvi hibridni dirkalnik v zgodovini Ferrarija.

McLaren, drugič

To, da Formula 1 piše neverjetne zgodbe, priča prestop Alonsa nazaj v nekdaj tako osovražen McLaren. Takratni šef moštva Éric Boullier je v dokumentarcu, ki ga je kasneje ustvaril McLaren sam, celo eksplicitno povedal, da mu je Ron Dennis povedal, da naj spravi Alonsa “domov”. Rekli bi, da je to čudno, če vemo, kaj se je nekoč zgodilo in kako katastrofalno so se zadeve odvijale v tistem času za vse vpletene. Toda Fernando Alonso je eden izmed najboljših dirkačev v zgodovini Formule 1 in samo takšni lahko pišejo tako nore zgodbe. Potrebno je namreč napisati, da je v vmesnem času McLaren izgubil Hamiltona. Čudežni deček in otrok McLarna je odšel ob seriji katastrofalnih dirkalnikov, ki so jih izdelovali v tistem času v Wokingu. Zanimivo je, da je imel McLaren sila podobne probleme kot Ferrari; bil je zraven vrha, toda ne pri Ferrariju in ne pri McLarnu niso dojeli, da bi morali več vlagati v aerodinamični razvoj dirkalnika. Ko so to dojeli, je bil Red Bull predaleč in ostalo jim je le čakanje na sezono 2014, kjer so se vsa dotedanja pravila igre povsem spremenila.

Torej usoda je združila Alonsa, McLaren in Hondo pod eno streho. Navijači povsod po svetu so ponoreli in marsikomu se je pred oči prikazal dirkalnik McLarna iz časov Prosta in Senne. Navdušenje je zavladalo tudi med ostalimi ljubitelji Formule 1, saj se je tovarnam, ki so izdelovala motorje za Formulo 1 (Ferrari, Mercedes in Renault), pridružila še Honda. Nobena skrivnost ni, da se Alonso zelo dobro počuti na Japonskem. Všeč mu je narava, odnos ljudi do življenja, dela in predvsem so mu všeč samuraji.

Fernando Alonso v McLarnu

Fernando Alonso v McLarnu

Toda v McLarnu se je v osmih sezonah ogromno spremenilo. Ko je Alonso prišel nazaj v McLaren in se dogovoril, da se mu moštvo v celoti podredi, je sledil katastrofalni šok v obliki spoznanja, da je Honda povsem nepripravljena. Toda še preden se je zadeva s Hondo začela, je sledil še drugi šok. Alonso je v sklopu testiranja v Barceloni doživel hudo nesrečo in komaj preživel. Zadeva je še danes zavita v tančico skrivnosti, domneva se, da je bil Alonso elektrificiran s strani tedaj novega Hondinega ERS sistema, ki ga je Honda razvijala za sezono 2015. Fernando Alonso je padel v komo in doživel hudo izgubo spomina. Okrevanje je trajalo kar nekaj časa in zanimivo bo nekoč brati zgodbe o tem, kaj se je tistega dne zares zgodilo. Uradno je bil za nesrečo kriv sunek vetra, ki je Alonsa pri relativno nizki hitrosti pod posebnim kotom spravil skoraj v smrt, njegov dirkalnik pa je bil ob nesreči praktično nepoškodovan.

Katastrofalna Honda, katastrofalni McLaren

Ko so Japonci prvič pripeljali motor na testiranja, so skupaj z McLarnom ugotovili, da motor ne govori enakega programskega jezika kot ga predpisuje FIA. Vsi poznavalci Formule 1 so dvignili obrvi, saj je skoraj nemogoče razumeti dejstvo, da McLaren, ki izdeluje ECU enoto in po nalogi FIA vodi elektroniko vseh dirkalnikov v Formuli 1, Hondi v letu in pol ni dostavil kode programskega jezika, predpisanega s strani FIA. Testiranja so postala mučna, vse to se je preneslo na dirke in iz sezone v sezono so iz Wokinga prihajali slabši dirkalniki. McLaren je ostajal brez testnih kilometrov, ostal je brez razvojne osi in McLaren je ostal brez Rona Dennisa.

Ron Dennis, ki je McLaren uspešno krmaril skozi desetletja Formule 1, je izgubil kompas. Nepripravljena Honda, ki je v primerjavi s konkurenco zamudila tri leta razvoja na področju hibridnega motorja, z enim samim moštvom, s katerim ima poleg vsega še slabo povratno komunikacijo, je bila premalo za uspešen razvoj. Rona Dennisa so prisilno odstranili iz moštva in moštvo zaupali v roke drugim ljudem. S to potezo pa se je položaj Alonsa v moštvu samo še utrdil. Čeprav so mnogi navijači srčno upali na uspešen preobrat McLarna (in Alonsa), se to ni zgodilo. Hondi so odbile zadnje minute in Alonso je ponovno s pomočjo Briatoreja in svojih aktivnih sodelavcev v McLarnu hitro prišel do Renaultovega motorja.

McLaren MCL33 in slovo Alonsa

Med navijači je ponovno zagrmelo. Moštvo se je končno znebilo “nesposobne” Honde, Renaultovi motorji pa so kazali močan potencial v Red Bullu, ki se je pogosto pridružilo najboljšim dirkalnikom v boju za zmago. Podobno veliko si je obetal tudi Alonso, ki je skozi svojo celotno kariero govoril, da za lastni uspeh potrebuje zgolj enako dober dirkalnik in ne najboljšega. Ko je Peter Prodromou pokazal na novo prebarvan McLaren MCL33, so vstali tudi vsi ostali, ki so tako ali drugače povezani s tem športom. Agresiven in všečen dirkalnik pod McLarnovim znakom in Alonsom za volanom so bili atributi, ki so vzbujali ogromno upanja za sezono 2018 in morebiten povratek Alonsa ter McLarna na najvišja mesta.

 

Žal se tudi tokrat to ni zgodilo. McLaren je v zadnjih letih za razliko od Ferrarija bežal od generalnih čistk v moštvu. Zasanjani inženirji s premalo uporabnih podatkov, slaba klima v moštvu, preveč nagnjenosti k Alonsu in njegovim željam, … vse tisto, kar je nekoč veljalo za močan Alonsov adut, se je sedaj obrnilo proti njemu. Michael Schumacher je nekoč dejal, da je moštvo Formule 1 kot menjalnik: ogromno koles in majhnih delov se mora vrteti v pravo smer, da menjalnik deluje odlično. Kolesa se v McLarnu očitno vrtijo precej po svoje in McLaren MCL33 je bil v sezoni 2018 najslabši dirkalnik, ki ga je poganjal Renaultov motor.

Alonso: Od leta 2007 nisem imel zmagovalnega bolida

Fernando Alonso ni več zdržal. Oznanil je svoj zaključek v Formuli 1 in si našel nov motiv za prihodnost. Za vsak slučaj si je priprl vrata in javno pustil možnost vrnitve v Formulo 1. Zdi se, da se lahko Alonso vrne v Formulo 1 kadarkoli si bo to zares zaželel. Javno ga je v svoje vrste povabil Williams. Veliko vprašanje je tudi Ferrari. Medtem ko je Vettel že močno na prepihu, kar se tiče dirkaške pozicije v moštvu Ferrarija, bo njegov moštveni kolega Charles Leclerc še toliko bolj pod pritiskom. Kot vidimo, se v Formuli 1 lahko vse zelo hitro obrne. Nesporno bo mesto zanj ves čas čuval McLaren. Nenazadnje pa tudi moštvo Mercedesa ni imuno na morebitni Alonsov prihod, saj je moštvo že precej iztrošeno in bo ob prvem neuspehu doživelo kar nekaj menjav tudi v dirkaški zasedbi.

McLaren je na zadnji dirki sezone 2018 v Abu Dhabiju, ki je bila hkrati tudi zadnja Alonsova dirka v Formuli 1, nastopil s posebno barvno shemo v barvah asturijske zastave. Ob Alonsovem slovesu je Hamilton poudaril, da je Španec eden najboljših, Fernando pa je bil čustven pred zadnjo dirko:

»Abu Dhabi bo gotovo zame zelo čustvena dirka, saj bo pomenila konec dolgih in srečnih 17 let v Formuli 1. Prišel je čas, da grem dalje, hkrati pa se veselim konca sezone – in svoje kariere v F1 – to vidim kot nekaj dobrega.«

Napad na trojno krono

V zadnjih letih neuspehov je McLaren, da bi Alonsa držal motivacijsko na najvišjem nivoju, zanj pripravil nekaj odličnih dirk zunaj Formule 1. Tako se je McLaren zaradi Alonsa vrnil v Indy, mu med letom dopustil 24-urno dirko v Le Mansu, ga spustil v Daytono, kjer je s fantastično predstavo v dežju v drugem poizkusu prišel do zmage, in tudi na dirki 6 ur Spa Francorchampsa je z ekipo zmagal ter osvojil naslov svetovnega prvaka serije WEC. Alonso si je zaradi uspehov zadal nov cilj izven Formule 1 – osvojitev trojne dirkaške krone.

Fernando Alonso se pripravlja na dirko Indy 500

Fernando Alonso se pripravlja na dirko Indy 500

Trojno krono v motošportu predstavljajo dirke:

  • 24 ur Le Mansa,
  • Indianapolis 500,
  • VN Monaka v Formuli 1.

Posebnost “trojčka” je v tem, da ga je do sedaj osvojil le en dirkač. To je bil oče Damona Hilla, Norman Graham Hill. Dirkalne serije so si med seboj tako različne, da so praktično neprimerljive. Največji problem za večino dirkačev predstavlja ravno zmaga na VN Monaka. To pomeni, da moraš dirkati za dobro moštvo Formule 1, kar ni ravno najlažja stvar. Tako je trojček namenjen najboljšim voznikom Formule 1, ki pa se še posebno po končani karieri zelo redko udeležujejo dirkalnih serij izven Formule 1.

Vzroki za neudeležbo so jasni:

  • Le Mans se vozi skupaj z ostalimi dirkači (v enem moštvu so trije dirkači), ki vozijo ponoči, podnevi, v dežju in s kar nekaj prometa na stezi 24 ur skupaj, dirka pa cilja poleg vožnje v timu na vzdržljivost in bi bila težko bolj različna od serije Formule 1.
  • Indianapolis 500 se vozi na ovalu in dirkači morajo prevoziti 500 milj. Problem so visoke hitrosti, ki se dosegajo med dirko. Vsaka nesreča se lahko konča tragično, zato se večina dirkačev Formule 1 po končanju svoje dirkaške kariere raje predaja užitkom, kot driča po ovalu s 370 km/h in tvega bodisi svoj renome bodisi svoje življenje.

Tako sta Le Mans in Indianapolis bistveno bolj odprti seriji in Alonsu je letos s pomočjo Toyotinega dirkalnika in močnega moštva uspelo še drugič dobiti dirko 24 ur Le Mansa. Z drugo zaporedno zmago na dirki za 24 ur Le Mansa so Alonso, Buemi in Nakajima tudi formalno potrdili naslov svetovnega prvaka serije WEC. V teh dneh pa se Španec že intenzivno pripravlja na rally Dakar.

Alonsu do osvojitve treh največjih dirkaških dogodkov na planetu torej manjka zgolj zmaga na dirki Indianapolisa. Prvi poskus se mu je zaradi okvare motorja izjalovil, v drugem poskusu pa je izpadel že v kvalifikacijah. Dejstvo je, da bo pot do tega naslova vse prej kot lahka. Držimo pesti, da mu uspe in se nekoč vrne v Formulo 1 in še enkrat pokaže tisto, kar najbolje zna. Fernando Alonso namreč ni Nico Rosberg. Je pravi dirkač. Ne zanimajo ga številke in ne zanimajo ga mnenja ostalih ljudi. Odkar se je rodil, zasleduje le en cilj:

Biti najhitrejši!

Kerim Vodnik

1 komentar

  • Odličen prispevek.

    Samo ne vem zakaj je potrebno vedno namigovati, da Nico Rosberg ni pravi voznik.
    Če človek več da na družino in varnost svojega življenja kot na izzivanje Hamiltona in če prizna, da je nekdo pač bolj talentiran kot sam, ne vem zakaj ne bi bil pravi dirkač.
    Sem navijač Ferrarija, pa mi je Nico večji človek kot večina najboljših v F1.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja