Graham Hill, ena izmed največjih zvezd Formule ena je svojo kariero začel tako, da je Colina Chapmana prepričal, da mu je ponudil priložnost kot mehaniku v svoji ekipi, pa še to ne za polni delovni čas. Ta visokorasli Anglež morda ni imel tistega prirojenega občutka za hitrost, kakor nekateri njegovi sodobniki, toda s trmo, ki jo je podedoval po materi in s humorjem, ki ga je dobil po očetu je preskočil marsikatero oviro. Graham Hill je s svojo odločnostjo, ponosom in neizmernim pogumom dosegel sam vrh motošporta.
Hill je odraščal v Londonu, kar med drugo svetovno vojno ni bil mačji kašelj. V povojnem obdobju je, še zmeraj kot mladenič, z motorjem priletel v zadek parkiranega avtomobila in posledično je bojda imel levo nogo malce krajšo. Velik pečat pa je v njegovi karieri pustilo članstvo v London Rowing Clubu (Londonskem veslaškem klubu), katerega barve in osem vesel je krasilo njegovo čelado.
Sodelovanje s Chapmanom pa je obrodilo sadove in Graham je najprej dobil zaposlitev za polni delovnik, nato pa je prav hitro že sedel za volanom, in ko je bila ekipa Lotus 1958 pripravljena na vstop v Formulo ena, je bil Graham Hill zraven. Čeprav v prvih letih Lotus ni bil niti senca tistega, kar je postal kasneje in Graham v sezonah 1958 in 1959 ni dosegel niti točke, je dobil sedež v ekipi BRM. Tudi ta ekipa ni bila v najboljši formi, a je Hill vsaj dosegal točke. Nato pa je leta 1962 v roke dobil BRM P57 z 1,5 litrskim V8 motorjem P56. Prišle so zmage in njegov prvi naslov svetovnega prvaka. Graham Hill pa ni bil muha enodnevnica, saj je bil v letih 1963,1964 in 1965 drugi v skupnem seštevku, v vseh treh sezonah pa je dobil tudi dirko v Monaku.
Leta 1966 v Formuli 1 ni bil tako uspešen, toda z bolidom Lola Ford je v čudni dirki premagal Clarka in osvojil 500 milj Indianapollisa. Nato se je leta 1967 vrnil k Chapmanu v Lotus, kjer je skupaj s Clarkom sedel za volan legendarnega Lotusa 49 s Cosworth DFV motorjem. Jimmy je tragično umrl pred drugo dirko sezone 1968, Graham Hill pa je še drugič postal svetovni prvak in to z veliko prednostjo pred bivšim moštvenim kolegom iz obdobja pri BRM, Jackieom Stewartom. V Monaku je slavil še dvakrat in svoj seštevek zmag v kneževini povečal na pet. Rekord, ki ga je presegel zgolj Ayrton Senna, Graham pa se je za vse čase vpisal v zgodovino, kot “Mr. Monaco”.
Dirka življenja: Spa 1966 – Ko je Hill z izposojenim orodjem reševal Stewarta
Na zadnji dirki sezone 1969 pa je doživel hudo nesrečo. V Watkins Glenu si je zlomil obe nogi in Colin Chapman je menil, da je to konec Hillove kariere. Graham pa je ženi sporočil, da pač “nekaj tednov ne bo mogel plesati” in po dolgi rehabilitaciji je bil ponovno za volanom, ko je star čez štirideset let sedel v Lotusu zasebne ekipe Walker. Leta in poškodbe pa so seveda pustile posledice in kljub neizmernemu pogumu ni bil več isti, kakor prej. Sledili sta dve sezoni v Brabhamu (ena celo pod lastništvom Bernija Ecclestona), nato pa je bil tri sezone lastnik in deloma voznik v lastni ekipi Hill. Najprej s šasijo Shadow DN1, nato Lola T370 in nazadnje z bolidom Hill GH1 (kar je bilo v resnici Lola T371). Leta 1973 je z ekipo Matre dobil še dirko za 24 ur Le Mansa. Ne le, da je Graham Hill osvojil tolikokrat opevano trojno krono motošporta, ta je bila izumljena samo in izključno zanj.
Graham Hill je bil vedno in povsod ljubljenec občinstva tako zaradi gentelmanskega obnašanja na progi, kot rednega gostovanja na TV zaslonih v vlogi javne osebe. Njegova brkata podoba je v šestdesetih in sedemdesetih letih krasila marsikatero reklamo za avto dele, Graham pa je tudi bil tudi lastnik garaže Speedwell, znane za predelavo Minijev.
Na žalost pa je 29. novembra 1975 njegovo letalo zaradi goste megle strmoglavilo. Graham, obetavni dirkač Tony Brice in večina moštva ekipe Hill je v nesreči izgubila življenje, kar pa ni bil konec. Hillov sin Damon je temno modro čelado z osmimi belimi vesli leta 1996 ponovno popeljal na vrh lestvice voznikov Formule ena, kot prvi sin svetovnega prvaka, ki je osvojil naslov, kar pa je že druga zgodba.
Simon Jazbec
@simonjazbec
