O dirkah v kneževini smo pisali že mnogokrat, toda kar se je zgodilo leta 1982 je bilo dramatično in na meji mogočega. Še leto poprej je manjši čudež v svojem stilu izvedel nepozabni Gilles Villeneuve, ki je na kvalifikacijah prejšnje dirke odšel za vedno.
Era turbo motorjev je bila v polnem razmahu, kljub premoči Renaultov in Ferrarija pa bolidi s Cosworthovim atmosferskim motorjem niso rekli zadnje besede. Po kvalifikacijah je bil na pole positionu Rene Arnoux z Renaultom, a poleg njega je bil Riccardo Patrese v Brabhamu 49D, tisti mojstrovini z “vodno hlajenimi zavorami”. Ferrari je bil razumljivo prisoten zgolj z enim bolidom. Sama dirka, kot je za Monako običajno, ni bila nič posebnega, do deset krogov pred ciljem.
Arnoux je seveda v 15. krogu zadel ograjo in odstopil, Prost pa je v drugem Renaultu zanesljivo zasedel vrh in vse je kazalo, da bo svoje vodstvo v svetovnem prvenstvu še povečal. V ozadju so se zvrstili odstopi Laude in Watsona z McLarnom, Laffita v Ligerju, Giacomellija v Alfi Romeo, Piqueta v Brabhamu in Rosberga v Williamsu, a kot že rečeno nič posebnega.
Dirke pa ni konec dokler je ni zares konec. V zadnjih krogih sta se Prostu začela približevati tako Pironi, kot Patrese. Derek Daly je v ovinku Tabac zletel s proge, uničil bolid in zlomil menjalnik, na stezi pa je ostalo precej olja. Tri kroge pred koncem se je Alain Prost na vso moč spustil skozi šikano na koncu tunela. Premočno. Zavrtelo ga je, njegov Renault pa je odbilo od ene ograje do druge in Francoz je moral odstopil.
Prost je hitro zapustil bolid. Imel je močno popraskane noge, a lahko bi bilo veliko huje. Vodil je Patrese, ki je bil celoten vikend hiter in kar je imel za storiti je bilo zgolj končati krog in zmagati prvo dirko, kar pa ni vselej samoumevno. V ostrem desnem zavoju pred tunelom je blokiral zavore, obrnilo ga je v nasprotno smer in ugasnil mu je motor. Bolidi so oddrveli mimo in Pironi je prevzel vodstvo, a ne za dolgo. Na izhodu iz tunela mu je zmanjkalo goriva.
Drame pa še ni bilo konec. Za Pironijem je bil še de Cesaris v Alfi Romeo. Italijan je imel odprto pot do zmage, a goriva mu je zmanjkalo še preden je prehitel Pironija. Naslednji na vrsti je bil že omenjeni Derek Daly, ki se je še premikal, a skoraj polovica vseh aerodinamičnih površin na njegovem Williamsu je manjkala. Toda kljub vsemu, voznik, ki je dobil priložnost le zato, ker se je Reutemann odločil nehati, je imel priložnost zmagati Monako, v kolikor bi mu počen menjalnik to dopustil, a kot ste verjetno že uganili, mu ni.
V vsej tej zmedi je Riccardu Patreseju uspelo znova zagnati svoj Brabham in prevoziti ciljno črto, toda dokler mu tega niso povedali drugi tudi sam ni verjel, da je zmagal. Bila je popolna zmešnjava in veliki James Hunt, takrat že komentator za BBC, je dejal: “Bili smo v smešni situaciji, ko smo stali na startno ciljni črti in čakali zmagovalca, ki pa ni želel priti.”
Kaos po dirki je bil očiten in na prvih šestih mestih (tistih, ki so takrat prinašale točke) je bila polovica bolidov nesposobnih za nadaljnjo vožnjo. Zmagal je Patrese, pred Pironijem in de Cesarisem (oba brez goriva). S krogom zaostanka sta sledila Mansell in de Angelis z Lotusom ter Daly z zlomljenim menjalnikom.
Menim, da bomo kaj takšnega zelo težko še kdaj videli. V kolikor pa je Gilles z roba oblaka malce pogledal na dirko v Monaku se je najbrž pošteno nasmejal.
Simon Jazbec
@simonjazbec
Zadnji krogi dirke za VN Monaka 1982:
Dirka življenja: Monako 1970 in Jochen Rindt na meji mogočega
