Kdor sledi mojim zapisom na teh straneh ve, da imam izredno rad kreativnost inženirjev pri odkrivanju novih načinov kako biti hitri še posebej, če so ti znotraj pravil. Glede tega sem zmeraj cenil genialnost Gordona Murraya in menim, da je pogosto neupravičeno spregledan, a verjetno avtor najboljših idej upogibanja pravil na sploh.
Ena izmed njegovih mojstrovin je bil Brabham BT49, pravzaprav prelomen bolid, ki je nastal v samo šestih tednih, ker se je ekipa pod vodstvom in lastništvom Bernija Ecclestona naveličala motorjev Alfa Romeo in leta 1979 preskočila na klasični Ford DFV. Murray je predelal BT 48 za specifike novega motorja, zmanjšal je rezervoarje in olajšal bolid. A Gordon ne bi bil Gordon, avtor BT46B, če model BT 49 ne bi imel tako močnega talnega efekta, da spredaj stabilizatorja sploh ni imel, naklon profila tistega zadaj pa je sam opisal sam kot komaj opaznega. Sam je izjavil, da je bil to bolid z največjo količino tlačne sile, kar jih je bilo.
Nelson Piquet je z njim prvič postal svetovni prvak leta 1981 in že takrat je Gordon upognil pravila. Talni efekt so hoteli znižati, zato so se dogovorili, da bolidi več ne bodo imeli mobilnih bočnih zaves (temveč fiksne), razen gum pa bo moral biti najnižji del bolida 6 centimetrov nad tlemi. Gordon pa si je izmislil BT49C, ki je imel hidropnevmatsko vzmetenje, podobno kot na primer Citroenov ID. Višino nad tlemi se meri, ko je avto ustavljen v boksih, ko pa je na progi, nihče ne more izmeriti koliko centimetrov je dejansko nad progo. In, ko je enkrat bolid zapustil pitlane se je spustil, ko so ga pregledali pa je bilo z njim vse v redu in bolid je bil skladen z pravili. No, če bo koga zanimalo zakaj naj povem, da je BT49C imel prednji stabilizator pa tudi zadnji je imel vidne naklone. Takrat so vsi imeli težave nadoknaditi izgubljeni talni efekt, a Brabham manj.
V naslednjem letu 1982 smo bili priča še eni dobri ideji. Po pravilniku je bilo dovoljeno pred tehtanjem dopolniti bolidu hladilno tekočino. Čeprav se je Brabham pripravljal na prihod motorjev BMW in je bil BT49 le rezervna rešitev, se je na izpeljanki D pojavilo nekaj, kar se je imenovalo vodno hlajenje zavor. Če ste debelo pogledali, imate prav. No, drži, da je model uporabljal zavore iz ogljikovih vlaken, kar so prav tako pri Brabhamu uvedli pred nekaj leti, a vodnega hlajenja niso uporabljali. Takrat smo bili v polni eri turbo motorjev potrebno si je bilo nekaj izmisliti. Vode za hlajenje je bilo cca. 50 litrov in, ker so jo izpustili ven takoj po startu, je pomenilo, da so celo dirko vozili z bolidom 50 kg pod dovoljeno težo, po dirki pa lepo, z nasmeškom, manjkajočo tekočino enostavno dolili.
Brabham BT49 je zmagoval in bil prisoten v mnogih pomembnih dirkah, a o tem drugič v drugih zgodbah. Kar je tu bistveno, je dejstvo, da je Gordon Murray upognil pravila do skrajnosti. Bolid je bil skladen z veljavnimi pravilnikom, ostali so pa cepetali na mestu, se kuhali in pritoževali. Murray je postavljal meje naprej, ostali so mu le lahko sledili.
Simon Jazbec
