Mirno lahko rečemo, da je Ferrari najnižjo točko v svoji zgodovini dosegel med letoma 1972 in 1973. Pomanjkanje denarja, nakup s strani Fiata, neuspeli bolid 312B so bili znaki za alarm. Vmešavanje iz vrha Fiata in odstranitev Maura Forghierija pa so bili zelo slabi obeti za prihodnost. Kljub izjemnemu vozniškem paru, ki sta ga sestavljala Lauda in Regazzoni tako želenih naslovov ni bilo. Rešitev problema je prišla s prihodom mladega Luce Cordera Di Montezzemola, ki je z zaupanjem Giannija Agnellija najprej vrnil Forghierija, hkrati pa obdržal svoja dirkača in pripomogel k nastanku družine najmočnejših Ferrarijev vseh časov, Ferrarijev 312T.
Najprej o imenu. Trije litri, dvanajst valjev, kot med valji 180°(ne imenujejo ga boxer, ker je imel klasične faze vžiga), T kot Trasversale. Menjalnik je bil za razliko od večine primerov postavljen počez (zavrten za 90° gledano z vrha), kar je ustvarilo nizek in kratek mehanski paket, dolge in široke bočne strukture, (s katerimi so rešili težave pregrevanja motorja), majhen stožčast nos z enostavno pritrjenim aluminijastim profilom, enostavno ter učinkovito prednje vpetje, ki se je končalo prav na začetku vstopnikov, nad vsem pa se je nahajal še velik bel zračni vstopnik. V letu 1975 sta bila oba naslova njihova in osvojili so ju z veliko prednostjo.
Naslednjo sezono leta 1976 so predstavili T2, ki je skladno s pravili izgubil zgornji vstopnik, a pridobil dve značilni reži ob vozniški kabini, ki sta služili hlajenju motorja. Čeprav je bil Niki Lauda v epskem boju z Jamesom Huntom poražen, je Ferrari ponovno osvojil konstruktorski naslov. Morda bo zvenelo čudno, a T2 je bil bržkone še bolj močan, kot njegov predhodnik. V naslednji sezoni leta 1977 so izdelali T2B, ki v bistvu ni bil bistveno različen od predhodnika (razen napisa FIAT), imel pa je eno manjšo težavo. Goodyear je delal v sovpregi z Lotusom, njihov bolid 78 je že testiral talni efekt, Ferrari pa z manjšim oprijemom ni mogel optimalno ogreti gum. Kljub temu so osvojili oba naslova, a Niki Lauda jih je po sezoni zapustil.
V naslednji sezoni so po dveh dirkah predstavili 312T3. Motor je bil enak kot leto poprej, šasija pa je bila popolnoma nova, prilagojena pnevmatikam Michelin. Bistveno drugačen pa je bil zunanji izgled bolida z občutno nižjim prednjim delom. Reutemann in Villeneuve sta imela zelo soliden bolid, toda na njuno nesrečo so imeli pri Lotusu modela 78 in 79, ki sta odnesla oba naslova. Letu 1979 so nato predstavili T4, ki je bil v pravzaprav T3 prilagojen na talni efekt. Kljub temu, da se bolid ni rodil s temi sistemi je v sezoni 1979 z Jodyem Scheckterjem prišel do naslova prvaka med vozniki, skupaj z Villeneuvom pa sta za Ferrari osvojila tudi konstruktorski naslov. Šlo je za zadnja naslova bolida z oznako 312T, ki je osvojil štiri naslove med konstruktorji in tri med vozniki.
Naslednje leto je bil predstavljen Ferrari 312T5, ki je bil zelo neskladen in lahko bi dejali grd. Rezultati so bili porazni, a zavedati se je potrebno, da je šlo za deset let star koncept motorja in šest let star koncept šasije. Razumljivo je, da so jih drugi dohiteli in tudi prehiteli. Naslednje leto se je pojavil 126C s turbinskim motorjem, zgodbe o 312T pa še ni konec. V družini 312T je obstajal tudi model T6 s šestimi kolesi, o katerem pa smo že govorili v posebnem članku.
Čeprav so številko 312 pri Ferrariju nosile 3 različne generacije bolidov (313, 312B in 312T) in tudi vztrajnostni prototipi, je prav 312T tista, ki je največ pripomogla k stvaritvi legende Ferrari. Še danes pa barvna shema Ferrarijevih bolidov navdih išče pri legendarni družini 312T.
Simon Jazbec
@simonjazbec
Morda samo majhen popravek. Leta 1972 in 1973 pri Ferrariu nista dirkala Lauda in Regazzoni. Prišla sta leta 1974 (oziroma se je Rega vrnil), tako da za to sezono nista mogla biti obdržana. Pa še morda stvar okusa. Letnik 1980 se ni vizualno veliko razlikoval od letnika 1979 in po mojem mnenju sta oba bila grda do vraga.
No mogoče smo se slabo razumeli, nikjer nisem trdil zgoraj napisanega, rekel sem, da je bila v sezoni 72/73 verjetno najtemnejša točka v zgodovini Ferrarija. Nisem hotel prepletati med seboj 312b in 312t, ker bi po moje naredilo to samo zmedo. 73 pride Montezzemolo v Ferrari, 74 postane vodja ekipe in potrdi voznika in pokliče Forghierija, 75 nastane 312 T, kateri je junak zgodbe. O 312 B bo posebej napisano in se bo ,kot po navadi vklopilo notri. O estetiki, načeloma se strinjava , a zmagovalen bolid naj bi avtomatsko postal lep…..no meni T5 s tistim še daljšim stožcem na… Preberi več