Šestkolesniki v Formuli 1

0

Ko zaslišimo besedi šestkolesnik in Formula 1 takoj pomislimo na Tyrell P34,  a obstajali so še štirje različni bolidi v treh ekipah, ki so šli po poti bolidov s šestimi kolesi na svoj način, z drugačnimi idejami in nameni. Čeprav so nekaj malega kilometrov prevozili zgolj na zasebnih testiranjih, so zagotovo vredni omembe in hkrati izjemno zanimivi.

Robin Herd je leta 1976 pozorno spremljal razvoj šestkolesnika Tyrell P34 in se s samo idejo strinjal, hkrati pa je menil, da so se je lotili z napačnega konca. Po njegovem mnenju štiri kolesa spredaj niso rešila problema zračnega upora, saj naj bi 30/40% le tega prispevala zadnja kolesa. Njegov družabnik Max Mosley je videl komercialni potencial in pri moštvu March so šli v izdelavo šestkolesnika, toda z dodatnim parom koles zadaj, ki so bila enakih dimenzij, kot sprednja. Ta rešitev naj ne bi samo zmanjšala upora, temveč bi štiri kolesa zadaj dajala tudi enkratni mehanski oprijem pri pospeševanju. Projekt so imenovali March 2-4-0, po načinu imenovanja za lokomotive.

DN9=FA1: Vohunska formula Formule 1

V resnici je šlo za zelo skromno načrtovani podvig, saj pri Marchu v obdobju 76/77 niso bili prav pri denarju. Zato so šasijo March 761 priredili tako, da bi rešitev, če bi zadeva uspela, lahko hitro in poceni vgradili v obstoječe bolide. Glavni predmet predelave je bil menjalnik, ki bi moral biti robustnejši in podaljšan za nov par osi, a so zgolj nekako predelali Hewlandov menjalnik v upanju, da bo zdržal. Konec leta 1976 so pripravili prvo testiranje na Silverstonu, kjer pa je menjalnik popustil prav v predelanem delu za dodatno os. Ker je bilo na testiranju polno novinarjev so izklopili zadnji par pogonskih koles in naslednji dan v dežju je Howden Ganley pred novinarji odpeljal nekaj krogov.

Šestkolesnik ekipe March imenovan Project 2-4-0

Februarja 1977 so z Ianom Schekterjem preizkusili močnejši menjalnik tudi tokrat na deževnem Silverstonu, kar pa je bil zadnji poizkus projekta March 2-4-0. Vsekakor šlo bolj za marketinško potezo, kot karkoli drugega, a kljub temu zanimiva. Poleg tega velja omeniti lažno novico spletne strani W8, da naj bi se March 2-4-0 pojavil na Veliki Nagradi Brazilije in čeprav je temu sledil demanti so jo mnoge spletne strani povzele.

Tyrrell P34 – Mit na 6. kolesih

Drugi zanimiv in po svoje bizaren poizkus so naredili pri Ferrariju, čeprav mi osebno ni jasno kam so ciljali, saj je bil bolid od samega začetka izven pravil. Bolid so poimenovali 312T6, po izključno Ferrarijevi metodi zmedenega poimenovanja bolidov, saj so imeli takrat 312T2, kasneje pa so naredili tudi T3,4 in 5. Zadeva je bila zelo preprosta. Na eni zadnji osi je bilo, po navdihu tovornjakov, nameščeno dvoje prednjih platišč s pnevmatiko (bolid je imel torej 6 enakih koles). Zadnja platišča so bila celo spojena med sabo in sledilo je nekaj testiranj tako z Laudo, kot z Reutemannom, oba pa sta bila o kvalitetah T6 precej skrivnostna. Hkrati nismo nikoli izvedeli potrebnih podatkov, ki bi jih lahko primerjali s takrat aktualnim T2. Ferrari 312T6 pa v vsakem primeru ne bi mogel nikoli dirkati. Bil je namreč preširok prav zaradi transverzalno montiranega menjalnika (T v imenu), saj le ta ni omogočal rešitve, ki bi bila skladna z pravilnikom.

Ferrari 312T6

Zadnji poizkus pa so naredili pri Williamsu. Leta 1982 so tako na modelu Williams FW07D, kot FW08B preizkušali enako konfiguracijo, kot so jo uporabljali pri Marchu. Šlo je torej za dve gnani zadnji osi, vsaka z lastnim diferencialom, a brez diferenciala med obema osema. Takrat je Williams razmišljal o prehodu iz atmosferskega na turbo motor in iskali so rešitev, ki bi jim dajala večji mehanski oprijem pri močnejšem motorju. Čeprav sta bil oba bolida, po besedah Patricka Heada, močno nad tisto idealno težo, naj bi bili časi zelo vzpodbudni, a koliko, ne bomo nikoli izvedeli.

Alan Jones v šestkolesnem Williamsu FW07D

Tudi kaj so imeli pri Williamsu za bregom ne bo nikoli znano, saj so bile govorice o prepovedi bolidov z več kot štirimi kolesi v zraku že leta 1982, leta 1983 pa postale realnost in tako zaključile zanimivo obdobje čudnih bolidov s šestimi kolesi.

Simon Jazbec

@simonjazbec

Lotus 56B: Najbolj nor in bizaren bolid vseh časov

Talni efekt v Formuli 1

guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
Oglejte si vse komentarje