Enzo Ferrari jih je imenoval garažisti. Verjetno v slabšalnem pomenu. V resnici pa so oni kupili motor Ford Cosworth, menjalnik Hewlandow, v opuščeni hali RAF zvili par cevi, sestavili ekipo in že so izzivali rdeče bolide Ferrarija po celem svetu. Cooper, Tyrell, Hesketh pa tudi McLaren, vsi so se lahko našli v tej definiciji.
A zagotovo največji je bil Team Lotus in njegova gonilna sila ter genialni um Colin Chapman. Oseba, ki je bila vse, kar Enzo Ferrari ni bil. Ni imel prav nobene lastnosti, ki jo je kazal Enzo. No ja, po moje sta imela nekaj skupnega, oba sta brezkompromisno želela zmagati. Pot do teh zmag pa je bila za vsakega različna in nasprotna tistemu, kar je govoril nasprotnik. Če je Enzo trdil, da se s šasijo ukvarjajo tisti, ki ne znajo delati motorjev je Colin prisegal na misel, da če hočeš hitrost, bodi lahek, kajti z močnim motorjem si hiter na ravnini, z lahkim bolidom si hiter povsod. Enzo je prisegal na evolucijo medtem ko je bil Colin zaprisežen častilec tehnične revolucije. Če je Enzo delal najboljše bolide na svetu, je Colin trdil, da sam postavlja mejnike in takrat, ko jih drugi dosežejo je on že postavljal naslednje.
Prav Chapmanovo odkrivanje novih poti ga je marsikdaj peljalo v slepo ulico, a za razliko od Ferrarija je bil takrat, ko je bila pot prava, s svojimi bolidi nepremagljiv. Ferrariji so bili dodelani, Lotusi avantgardni. Ko so v Ferrariju izdelovali najboljše motorje so v Lotusu testirali pogon na plinsko turbino, štirikolesni pogon, dvojno šasijo in tako naprej.
Imela sta dober okus za voznike in večina velikih je vozila za enega ali drugega, eni uspešno, drugi malo manj, a le redki za oba. Verjetno največji izmed slednjih je Mario Andretti, svetovni prvak leta 1978 prav z revolucionarnim Lotusom, ki je izkoriščal talni efekt. V intervjuju za spletno stran Petrolicious.com je novinarju Tedu Gushueju pojasnil razliko med obema velikanoma. Enzo je bil, v njegovih očeh zahteven, izjemno zahteven do svojih voznikov, a je hkrati razumel kvaliteto vozila, ki ga je dal na razpolago. Cenil je, kadar je voznik dal vse od sebe, kadar se je spoprijel z bolidom, kadar je dal svoj absolutni maksimum. Marsikdaj je bila njegova zahtevnost napačno razumljena, a kot je rekel Mario, na koncu dneva je bil zmeraj izjemno pošten. Njegova figura ni bila očetovska, bil je bolj podoben ravnatelju.
Na drugi strani je bil Colin. Obseden s težo. Svojo slavo je pridobil zato, ker je svojim voznikom zmeraj hotel dati prednost v bolidu, neprestano je stremel k temu. Prav to je mnoge njegove voznike drago stalo. Mario Andretti je zato enega najzvestejših Colinovih mehanikov Boba Danceja prosil, naj mu takoj pove, če bo Colin na njegovem bolidu ponoči še kaj spilil, stanjšal, ali kakorkoli spremenil malce preveč radikalno v dobri veri, da bo zjutraj hitrejši. Kreativen in neustavljiv ni nikoli počival na lovorikah, nekaj ga je zmeraj gnalo naprej.
Oba velikana nam kažeta smer skozi kateri lahko razumemo formulo ena, njen smisel, njen razvoj. Vsak si izbere svojo pot, ki je lahko ena ali druga oziroma nekaj vmes. Ampak ta dva velikana sta nedvomno tisti oporni točki, na katere se tudi danes lahko upremo v mislih, ko skušamo razumeti današnje projekte.
In če obstaja posmrtno življenje si ju jaz predstavljam na oblačku, ko spremljata dirke tu na zemlji. Enza na svojem zložljivem stolu s kozarcem Lambrusca v roki in Colina, ki zaluča čepico v zrak v trenutku, ko pride zmagovalec čez cilj. In predstavljam si ju skupaj, pa čeprav ne spregovorita besede.
Simon Jazbec
@simonjazbec
