Ferrari 126C, eden izmed najbolj znamenitih bolidov Scuderie Ferrari, je začel svojo zgodbo leta 1981. Enzo Ferrari je bil prepričan, da je prihodnost v turbinsko polnjenih motorjih, zato so pri Ferrariju, malce v nasprotju z njihovo tradicijo, napravili motor V6, z vmesnim kotom 120 stopinj. Prav iz teh tehničnim značilnosti motorja so tudi skovali ime bolida: 12 iz 120° in 6 iz V6. Na koncu so tej številki dodali še C, kar je pomenilo competizione (tekmovanje). Bolid je imel polno ime Ferrari 126CK, kjer je K pomenil turbino proizvajalca KKK. Bolid je kljub dvema fantastičnima zmagama Gillesa Villeneuva imel več hib kot prednosti. Bil je težak in neokreten ter izjemno nezanesljiv. Pri Ferrariju so zato mnogo sredstev namenili razvoju bolida 126CX, ki ni imel turbine, temveč hibridni kompresor Comprex, ki ga je poganjal jermen in izpušni plini. Model 126CX je videl progo samo na treningih v Long Beachu. Čeprav je Mauro Forghieri imel velik prestiž, se mu ta bolid ni preveč posrečil. Prisiljeni so bili poiskati zunanjega strokovnjaka, da bi zgladil vse hibe projekta.
In našli so ga. Leta 1982 je projekt prevzel Harvey Postlethwaite in takoj, ko je videl šasijo, je razumel, zakaj ni bilo želenih rezultatov. Šasija bolida 126CK je bila še zmeraj iz varjenih cevi, ki so zmanjševale aerodinamični učinek, pomemben za konkurenčnost. Doc Harvey je najprej vpeljal šasijo s školjko iz aluminija in kompozitnih materialov, kar je predstavljalo napredek, vendar bolid še vedno ni bil na vrhunski ravni. Namreč že leto pred tem sta svet ugledala McLaren MP4 in Lotus 88, ki sta vsebovala ogljikova vlakna. Ferrarijeva šasija je bila še vedno bistveno bolj toga od konkurence, toda motor je postal zanesljiv in talni efekt bolida je narasel do takšne mere, da je postal že nevaren. Tako je nastal Ferrari 126C2, divja zverina, ki ni dovolila niti najmanjše napake. V tem bolidu sta karieri tragično končala Villeneuve in Pironi. V Long Beachu je bil Villeneuve diskvalificiran zaradi dvojnega zadnjega profila, Ferrari je imel tisto sezono tudi kar nekaj odstopov, toda vseeno so leta 1982 postali konstruktorski prvak. Žal so za ta naslov njihovi vozniki plačali z življenjem.
Naslednje leto so prav zaradi nesreč s Ferrarijem 126C2 ekipam zaukazali uporabo ravnega dna pod bolidom. Doc Harvey je skladno z novimi navodili najprej ustvaril model 126C2B, ki je imel ogromen zadnji stabilizator. Le-ta naj bi pomagal nadoknaditi približno 50 % izgubljenega talnega efekta. Sledil je nov model 126C3, ki je bil nekoliko nenavadne oblike, z nizkimi bočnimi vstopniki. Na koncu so bili z bolidom, ki je deloval na prvi pogled zelo neskladen, ponovno svetovni prvaki med konstruktorji, Arnoux pa je bil s tremi zmagami le tretji med vozniki. Nekaj je bilo očitno narobe, da z najboljšim bolidom niso bili sposobni osvojiti naslova med vozniki.
Naslednje leto, 1984, je bilo zadnje za model 126C. Pod Postlethwaitovim vodstvom so pripravili model Ferrari 126C4. Ta je bil na pogled oglat še bolj od predhodnika. Z njim je Alboreto dosegel le eno zmago, a na koncu sezone so bili vseeno drugi. Prehitela jih je le ekipa McLaren, ki je to sezono predstavila bolid MP4/2 z motorjem TAG, ki je bil razred zase. Za Ferrarijev fantastični model je bila to zadnja sezona, saj je že začel kazati resne znake zastarelosti in je moral dati prostor svojim naslednikom.
Ferrari 126C je nedvomno eden izmed legendarnih bolidov, ki se je vtisnil v spomnil predvsem kot zadnji bolid Gillesa Villeneuva. Ferrari 126C je postal znan po številki 27, bil je prvi Ferrari s turbo motorjem in tudi tisti, ki je pripomogel h končanju ere bolidov s talnim efektom. Čeprav ni bil vrhunec tehnologije tistega časa, so pri Ferrariju z njim uspeli osvojiti dva naslova svetovnega prvaka med konstruktorji in eno drugo mesto med vozniki.
Simon Jazbec
