Med vsemi bolidi Formule 1 vedno vzbujajo veliko zanimanja tisti, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nikoli niso videli proge. Nekatere so že izdelali in testirali, drugi so ostali le v načrtih in na slikah. Zanimiva legenda se je izoblikovala tudi o bolidu BRM P142. Če bi se le-ta izkazala za resnično, bi imela podoben učinek, kot če bi dokazali obstoj izvenzemeljskih bitij. V primeru BRM P142 naj bi šlo za revolucionaren projekt bolida, ki bi aerodinamični oprijem pridobil bolj z obliko karoserije kot z aerodinamičnimi profili. Poleg tega naj bi tudi izkoriščal talni efekt, kar na prvi pogled ni nič nenavadnega. Toda ta bolid so hoteli predstaviti svetu septembra 1969, približno deset let, preden so pri Lotusu predstavili enako stvar z modeloma 78 in 79.
Oznaka bolida P142 sicer nosi enako ime kot motor BRM, V12, s kotom 60° in prostornino treh litrov, ki so ga uporabljali prav v tem obdobju. A pri podjetju BRM so imeli bolidi in motorji pogosto enako ime, čeprav med njimi ni bilo povezave. Projekt o tem bolidu naj bi bil tako skrivnosten, da tudi vodstvo ni vedelo za vse podrobnosti. Njegovo izvedbo so zaupali dvema inženirjema – prvi je bil Tony Rudd in drugi Peter Wright. V tem obdobju so bili bolidi še cigaraste oblike in na njih so komaj začeli pritrjevati profile (bolj ali manj posrečeno), ki so jih postavljati zmeraj višje in višje. Pri BRM-ju naj bi imeli tako napreden projekt bolida, da je bil najmanj desetletje pred konkurenco. Legenda pravi, da naj bi projekt opustili zaradi pritiskov Johna Surteesa in pomanjkanja podpore s strani vodstva.
Čeprav je o bolidu BRM P142 znano zelo malo informacij, obstajajo slike in skice modelov, ki naj bi jih uporabili v vetrovniku. Bolid res izgleda zelo futuristično, pravzaprav spominja na tiste, ki so se začeli pojavljati šele čez desetletje. Pri skicah pa so me zmotile tri podrobnosti. Najprej to, da za razliko od vseh drugih sodobnih bolidov ta nima nosnega hladilnika. Iz skic niti ni jasno, kje naj bi bil umeščen; predvidevam, da na bokih, kakor je čez dve leti na Lotusu 72. Druga podrobnost, ki je pritegnila mojo pozornost, pa sta dve reži, dva vstopnika, ki omogočata dotok zraka v motor. Te reže so zelo podobne tistim, ki so bile na bolidih v drugi polovici 70. let. Na splošno se mi je zdelo, da sem oblike na skicah že nekje videl, in sicer spomnile so me na čokato Alfa Romeo 179. Zanimivo, da so se podobnih oblik spomnili že desetletje pred njenim nastankom.
Če tudi vas podrobnosti na skicah spominjajo na kasnejše Lotusove bolide, je to zato, ker sta že prej omenjena Rudd in Wright zapustila BRM, da bi se pridružila Lotusu. Rudd je bil aktiven pri modelu 72, oba pa sta sodelovala pri projektu prvih dveh bolidov s talnim efektom (Lotus 78 in 79). Nekoliko nenavadno se zdi, da bi nekdo, ki je sodeloval pri tako revolucionarnem projektu, kakor je bil BRM P142, kar naenkrat pozabil na to in potreboval osem let, da ponovno pride do rezultatov, ki so jih že enkrat imeli na risalni deski.
Menim, da je skrivnostni projekt BRM P142 res obstajal, a verjetno zadeve niso bile tako revolucionarne, kot so jih predstavili. Pogosto se v zgodbah kaj doda ali spremeni, da se jo naredi še bolj zanimivo. Zato je potrebno tudi na zgodovinske dokumente gledati z distance. V vsakem primeru je zgodba o BRM P142 nadvse zanimiva. Če bi bila resnična in bi prvi bolid s talnim efektom videl progo skoraj desetletje pred dejanskim debijem, bi to za zmeraj spremenilo zgodovino Formule 1.
Simon Jazbec
