Ko je Ron Dennis prevzel McLaren, je to pomenilo rojstvo zares posebnega bolida, ki je v imenu prvič nosil oznako MP4, kar je takrat pomenilo “Marlboro Project 4”. V imenu sta bili torej združeni imeni glavnega pokrovitelja in Ronove ekipe. Zanimivo je, da je bil bolid na začetku poimenovan le MP4, MP4/1 je postal nekoliko kasneje, kar pa navsezadnje niti ni tako pomembno. McLaren MP4/1 je bil prvi bolid katerega šasija je bila izdelana iz ogljikovih vlaken. Material, ki danes pri bolidih Formule ena predstavlja standard je bil takrat noviteta. Šasijo iz umetnih vlaken so predstavili tudi pri Lotusu 88, a so se začuda, glede na njihovo filozofijo, odločili da so oblikovana vlakna preveč krhka in so posledično le te ojačali s steklenimi vlakni.
Pri McLarnu so se tako odločili za radikalni pristop pri oblikovanju šasije. Njihov inženir Steve Nichols je bil pred tem zaposlen pri podjetju Hercules Aerospace, John Barnard pa je na ta način dobil tako izkušnje, kot vse potrebne podatke, da je lahko ustvaril mojstrovino, medtem ko so bili ostali bolidi so bili večinoma izdelani na način, da so imeli cevasto varjeno konstrukcijo, na katero so nato privili plošče. Barnard je ustvaril bolid, ki je svoje življenje začel z motorjem Ford Cosworth DFV, za volanom pa sta bila John Watson in Andrea de Cesaris. Watson je v sezoni 1981 dosegel zmago, dve drugi in eno tretje mesto, de Cesaris pa, morda malce neupravičeno in hudobno, nadimek “de Crasheris”. Trdnost in posledično pravilnost izbire ogljikovih vlaken je Watson dokazal v Monzi, ko je mirno odkorakal iz zmečkanega bolida, medtem ko so se vsi spraševali ali je morda še živ.
V naslednji, tragični sezoni 1982 so pri McLarnu predstavili MP4B in z njim velikega povratnika v Formulo 1, Nikija Laudo, ki se je pridružil Watsonu. Vsak od njiju je zmagal dvakrat, Watson pa je bil ob koncu sezone tretji z resnimi možnostmi, da postane celo svetovni prvak. Pri McLarnu so v konstruktorskem seštevku svetovnega prvenstva na koncu zasedli drugo mesto, kar je bil, če upoštevamo, kaj vse se je tistega leta zgodilo, enkraten rezultat.
Zanimivi pa so dogodki v naslednji sezoni, 1983. Bolid je uradno postal MP4/1C, John Watson je dosegel eno zmago, Niki Lauda nobene, v ekipo pa je vstopil Mansour Ojjeh in njegovo podjetje Techniques d’Avant Garde ali skrajšano TAG. Pri Porsheju so naročili izdelavo turbo motorja, ki je prve kilometre prevozil na testnem McLarnu MP4/1D. Legenda pravi, da se je Nikiju Laudi zelo mudilo, saj naj bi celo osebno pritisnil na pokrovitelja Marlboro, da bi bolid z novim motorjem, kar se da hitro nastopil na dirkah. V ekipi so bili sicer nasprotnega mnenja, kljub temu pa se je na zadnjih dirkah sezone 1983 pojavil McLaren MP4/1E z motorjem TAG Porsche. Izkazalo se je, da se inženirji niso motili, projekt pa še ni bil dovolj zrel za nastop in rezultati so bili porazni. Kljub temu pa so pri Mclarnu razvili vse potrebno za naslednji model, MP4/2, ki je v naslednji sezoni začel obdobje Mclarnove premoči v osemdesetih letih.
Bolid McLaren MP4/1 je bil v mnogih stvareh prvi, pa čeprav bo kdo trdil, da ni dosegel kakšnih vidnih rezultatov, so na njemu so izpilili vse tehnologije, ki so omogočile številne zmage in naslove v prihodnosti. V Formuli ena se nič ne zgodi čez noč tako, tudi zmagovita obdobja ne.
Simon Jazbec
Nesreča Johna Watsona naj bi bila tudi zadnji argument ki je premamil Nikija Laudo nazaj v F1. Morda še ena zanimivost. V dveh sezonah, ki sta jih skupaj preživela v McLarenu (eno sta leta 1978 preživela v Brabhamu), je ravno John Watson bil tisti, ki je iztržil več kot legendarni Niki Lauda.