Michele Alboreto: Hiter in prijazen fant

Michele Alboreto je najbolj znan po tem, da je bil zadnji Italijan, ki je več let vozil za Ferrari. A bil je mnogo več kot le to. Že kot mladenič je bil nekaj posebnega. Za mnoge je samoumevno, da Italijan navija za Ferrari, toda Michele je bil goreč navijač Ronnija Petersona. Vsako leto je odšel v Monzo gledati svojega junaka in v morju rdečih zastav je plapolala tudi njegova črna. Ta njegova navezanost na Petersona se je kazala tudi kasneje na Alboretovi čeladi, ki je bila pobarvana v enake barve.

Michele Alboreto je prišel v Formulo 1 leta 1981, v obdobju, ko je na progi mrgolelo junaških voznikov (bilo jih je bistveno več, kot jih je danes). Toda mladi Alboreto se je v gneči legend, kakor so Prost, Piquet, Rosberg in Lauda, takoj dokazal. Kot mali David je v Tyrrellu z atmosferskim motorjem konkuriral velikim Goljatom s turbo motorjem. Zmagal je v Las Vegasu leta 1982 in v Detroitu naslednje leto. To sta bili zadnji zmagi za Tyrrell, slednja pa je bila hkrati zadnja zmaga z znamenitim Cosworth DFV. Michela je kmalu opazil tudi Enzo Ferrari in prav pri njemu je prekršil svoje nenapisano pravilo, da ne bo več najemal italijanskih voznikov.

Po sorazmerno solidni sezoni in zmagi v Belgiji leta 1984 je naslednje leto sledila Alboretova najboljša sezona. Dosegel je dve zmagi in prgišče uvrstitev na stopničke, a na koncu je bilo to dovolj za drugo mesto v skupnem seštevku. Alboreto ni močneje ogrozil Alaina Prosta, ker je zaradi tehničnih okvar imel kar pet odstopov na zadnjih petih dirkah. Takoj ko je v ekipo iz Maranella prispel Berger, je Alboreto zdrsnil na mesto drugega voznika. Kljub temu je imel še nekaj dobrih uvrstitev s Ferrarijem, na primer leta 1988 je na VN Italije prispel na cilj drugi, prav za moštvenim kolegom Bergerjem. Tako je sodeloval pri znani dvojni zmagi, takoj po Enzovi smrti, v sezoni prevlade McLarna MP4/4.

Po petih polnih sezonah pri Ferrariju se je Alboreto vrnil k Tyrrellu in dosegel stopničke v Mehiki. Kmalu zatem je Ken Tyrrell podpisal pokroviteljsko pogodbo z Camelom, Michele pa je bil voznik, ki ga je podpiral Marlbora, zato je sredi sezone zapustil ekipo. Kariero je nadaljeval v Larroussu, Arrows/Footworku, Scuderii Italia in nazadnje pri Minardiju, kjer je leta 1994 zaključil aktivno kariero v Formuli 1. V tem delu njegove kariere je zagotovo najbolj ostala v spominu prigoda iz znane dirke v Imoli 1994. Minardiju Michela Alboreta se je v boksih odvilo kolo in zadelo Ferrarijeve ter Lotusove mehanike, Alboreto pa je brez koles obstal na sredini izhoda iz boksov.

Nezgoda v Imoli 1994

Alboreto je nato nadaljeval kariero v prototipih, kjer je leta 1997 dosegel zmago v Le Mansu, s TWR Porschejem WSC95, ki je bil pravzaprav zasebni projekt ekipe Joest. Michele je bil v svoji mladosti, v začetku 80. let, tudi član Martini Racing Lancie. Ko je ekipa Joest postala tovarniška ekipa za Audi, so dobili znane prototipe R8, za volanom katerega je imel 25. aprila 2001 Alboreto smrtno nesrečo. Nesreča se je zgodila med testiranjem premočrtnih pospeševanj prototipa na progi Lausitzring. Njegovemu Audiju R8 je razneslo zadnjo pnevmatiko in poletel je v zid. Nesreča je pretresla svet dirk, saj je bil Alboreto mnogim, (predvsem italijanskim voznikom iz začetka 90. let) kot starejši brat, od katerega so se učili. Čeprav je bil v zadnjih letih v Formuli 1 manj uspešen, pa njegovega nasmeha in volje do dirk ni moglo nič izbrisati. Na žalost je odšel tako kot njegov vzornik Peterson, za volanom, v nesreči, katere okoliščin niso nikoli prav do konca razložili.

Simon Jazbec

Preberite tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja