Nelson Piquet: Divjak za volanom

Nelson Piquet je nedvomno eden največjih šampionov Formule 1 in poleg Emersona Fittipaldija ter Ayrtona Senne zagotovo med največjimi talenti, ki jih je Brazilija dala Formuli 1. A čeprav ga lestvice priljubljenosti med »najboljšimi« vozniki v večini primerov izpustijo, je ta divji voznik, z obnašanjem na meji korektnosti, eden najboljših, kar smo jih imeli priložnost videti na progi in tudi ob njej.

Piquetova pot do vrhunca Formule 1 je bila barvita in dramatična, skladno z njegovo osebnostjo. Njegov oče si je želel, da bi Nelson postal profesionalni igralec tenisa, zato je dobil plačano šolanje v ZDA, da bi dosegel ta cilj. A kljub nadarjenosti so kmalu ugotovili, da ni z pravega testa za teniška polja. Nato se je vrnil v domovino in se kljub očetovemu nasprotovanju posvetil dirkanju. Ker oče ni hotel biti vpleten v Nelsonove dirkaške podvige, si je namesto očetovega priimka Souto Maior nadel materin dekliški priimek Piquet in ga spremenil v Piket, da ga oče ne bi prepoznal med prebiranjem časopisa. Sredstva, potrebna za dirkanje, si je prislužil sam, z delanjem v mehaničnih delavnicah. Rezultati iz Brazilije so ga ponesli v Veliko Britanijo, kjer so ga tudi s pomočjo Emersona Fittipaldija videli kot mladega virtuoza za volanom. Tiste, ki so verjeli vanj, ni jih razočaral. V sezoni 1978 je v Formuli 3 presegel rekord števila zmag samega Jackija Stewarta.

Zmagovelc Nelson Piquet in tretje uvrščeni Emerson Fittipaldi

V sezoni 1978 je že dirkal v Formuli 1, najprej v ekipah Ensign in BS Fabrication, a zadnjo dirko sezone je prestopil k Brabhamu Bernija Ecclestona. Naslednjo sezono je kljub izjemno slabem bolidu in sporom z Alfo Romeo dosegel le točko manj od Nikija Laude in zakrožile so govorice, da naj bi prav hitrost mladega Nelsona prepričala Nikija v prvo upokojitev. Za Piqueta pa je bila prelomna naslednja sezona, ko je na koncu dosegel drugo mesto med vozniki, zaradi odstopov na zadnjih dveh dirkah. Verjetno je to še podžgalo njegov divji karakter, saj je postal prvak sezone 1981 s prednostjo le ene točke. Rivala Carlosa Reutemanna je prehitel na zadnji dirki. Podobno zgodbo je uprizoril leta 1983, ko je prav tako na zadnji dirki ugnal mladega Alaina Prosta. V obeh primerih pa njegov Brabham (sprva z motorji Cosworth, nato BMW) ni osvojil konstruktorskega naslova.

Prijatelji in rivali Senna, Prost, Mansell, Piquet

Po dveh manj uspešnih sezonah je Nelson leta 1986 prestopil v Williams in z ekipo dosegel tretje mesto v svetovnem prvenstvu. Naslednjo sezono pa je premagal enega svojih najhujših nasprotnikov, moštvenega kolega Nigela Mansella, in postal prvak še tretjič. S številko ena na nosu se je preselil k Lotusu in sledile so slabše sezone. Svoj labodji spev pa je doživel v sezonah 1990 in 1991 pri Benettonu, kjer je pokazal svoj briljanten talent s tremi zmagami in tretjim mestom med vozniki (1990).

Nelson ni bil samo hiter na progi, bil je zbadljiv, sarkastičen, mnogokrat celo žaljiv ali nasilen ob progi. Ko ga je Eliseo Salazar spregledal in sta oba zletela s proge na VN Nemčije leta 1982, mu je Nelson pokazal svoje nezadovoljstvo. Ayrton Senna in Nigel Mansell sta bila mnogokrat tarče njegovih popolnoma izmišljenih navedb, Nelson je pač imel dolg jezik. Na VN Madžarske leta 1986 pa je prav nad svojo priljubljeno tarčo, Ayrtonom Senno, izvedel eno izmed najbolj neverjetnih prehitevaj v zgodovini Formule 1.

Čeprav bi bil teniški dvoboj Johna McEnroeja proti Nelsonu Souto Maiorju verjetno zanimiv, menim, da je Piquetovo pravo mesto za volanom, kjer je lahko divji, neizprosen, zmagovit, tudi kdaj žaljiv, a genialno hiter, sploh ko z živahnimi očmi prehiti tam, kjer vsi mislijo, da je nemogoče. To, da ga navdušenci poredkoma uvrščajo na lestvice najboljših v Formuli 1, zagotovo ni pravično, a po mojem mnenju to Nelsona niti ne briga. On dobro ve, kam sodi.

 

Simon Jazbec

Preberite tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja