Nepogrešljiv del oprave vsakega voznika, hkrati pa najbrž tisti del po katerem ga najbolj prepoznamo je dirkaška čelada. V dirkačevih značilnih barvah je lahko bolj prepoznavna, kakor marsikateri bolid. Naj si bo v eni ali tisočerih barvah, čelada je zagotovo najpomembnejši izraz dirkačeve identitete.
Zanimivo je dejstvo, da so čelade v Formuli ena obvezne šele od sezone 1953, čeprav se je prvenstvo začelo leta 1950. Nekateri vozniki, naprimer Nino Farina, kot lahko vidimo na črno belih slikah iz tistega obdobja so imeli na glavo poveznjeno kapo, podobno tistim, ki so jih imeli piloti letal. Seveda so te čelade nudile voznikom zaščito, a zaščito pred vetrom. Drži pa tudi, da so takrat dirkali v kratkih rokavih tako, da lahko z malo sarkazma trdimo, da zaščita povsem ustreza obdobju.
Z letom 1953 so čelade postale obvezne za vse, toda prve, recimo temu specifične čelade za avtomobilizem se pojavijo leta 1954, prvi standardi za avtomobilistične čelade pa leta 1959. Bile so odprte, vozniki so nad njimi imeli očala, čez usta pa dvignjen ovratnik bolj ali manj negorljivega puloverja. Takšna čelada je nudila zaščito predvsem pred kamenčki, ki so jih vozniki spredaj dvigovali in so dirkaču zadaj prileteli v obraz. Tovrstno zaščito so uporabljali mnogi dirkači, med njimi npr. Jack Brabham.
Velik napredek so dirkači dosegli z uporabo čelad, ki so pokrivale celoten obraz, kajti avtomobilističnim dirkačem, posebej tistim v Formula ena je v tistih letih največjo nevarnost predstavljal ogenj. Prve poizkuse je pri tem naredil Dan Gurney, velik zagovornik njihove obvezne uporabe pa je bil tudi Jackie Stewart. Takrat je čelada dobila tudi funkcijo, da prepreči, da bi voznik vdihoval strupene pline in nudi zaščito pred opeklinami. Spomnimo se samo Nikija Laude, pa tudi zanimive čelade Jamesa Hunta, z usnjenim robom pod čelado, ki naj bi preprečil vdor plamenov in plinov. Vzporedno s tem se je razvila tudi balistična odpornost čelad. Če je leta 1972 kamen izstreljen izpod kolesa predrl čelado Helmuta Marka in mu trajno oslepil levo oko, je leta 1994 zgolj izjemno nesrečni slučaj botroval temu, da je Ayrtonu Senni popustila čelada med vizirjem in telesom čelade, v njenem najšibkejšem delu. Leta 2009 je Felipe Massa dobil v glavo vzmet spredaj vozečega Rubensa Barrichella. Massa se je vrnil za volan in vozil vse do konca letošnje sezone. Tudi v primeru Julesa Bianchija se je standard čelade izkazal, čeprav njegovo telo močnega trka ni moglo zdržati.
Dandanes morajo čelade prenesti težo tanka nad seboj brez, da bi izgubile obliko, ne smejo prepustiti toplote morebitnega ognja, vse to v teži kilograma do kilograma in pol, a ni še konec…
Čelada ne nudi le zaščite, hkrati predstavlja dirkačevo identiteto, vsak voznik pa uporablja svoje barve in vzorce. Nekateri so nosili očetovo čelado, kot v primeru Grahama in Damona Hilla ali Gillesa in Jaquesa Villenevuea (v vzorcu, ampak ne v barvah). Drugi so nosili čelade svojih idolov, kot na primer Jean Alesi, ki je imel čelado Elia de Angelisa, Michele Alboreto pa je imel čelado Ronnija Petersona. Nacionalne barve so bile prav tako pomembne ( kot v primeru Ayrtona Senne ali Francoisa Cleverja, če omenim zgolj dva), nekateri pa so izbrali barve lastne šole ko je to storil James Hunt, ali pa….so izbrali zgolj barvo, ki jim je bila le všeč.
Čelada, verjetno najosnovnejša dirkačeva zaščita, hkrati s sabo nosi tudi njegovo zgodbo. Majhne podrobnosti iz življenja voznikov, ki pa so nedvomno pomemben del najhitrejšega športa.
Simon Jazbec
@simonjazbec
