O Enzu Ferrariju bi lahko napisali marsikaj. Imel je svojo filozofijo dirk, ki je bila marsikdaj v nasprotju z večinskim mnenjem, bil je ukazovalen in tudi prepirljiv. A nekaj je bilo zagotovo, ekipa je bila njegova. To je pomenilo, da je odločal izključno on, in če komu to ni bilo všeč, je hitro pobral šila in kopita. V takšnem primeru niti ni bilo razpravljanja glede pogodb ali podobnih zadev, ampak je bilo konec, takoj.
Leta 1966 sta se Enzo Ferrari in John Surtees skregala, ker je Enzo v prototip za dirko 24 ur Le Mansa namesto njega posedel Ludovica Scarfiottija. Slednji je res imel družinske zveze v Fiatu, toda ni bil kakšen polovičar. Ko je Enzo Ferrari začutil, da je egoizem voznika prerastel tisto, kar je sam menil, da je najboljše za ekipo, je Surteesa po dveh dirkah v sezoni odpustil, čeprav je eno izmed dirk zmagal. Sedež do konca sezone je tako John dobil pri Cooperju in sezono končal na drugem mestu za Jackom Brabhamom. V kolikor bi ostal v bolj konkurenčnem Ferrariju, bi verjetno oba osvojila še en naslov.
Ferrari je imel rad zveste voznike, na primer Ickx je v sezoni 1973 dirkal v Ferrariju, McLarnu in Williamsu, a v slednjih le na dirkah, kjer Scuderia ni sodelovala. Ferrari 312B3 je bil pač zelo nekonkurenčen, zato so se odločili, da ne bodo sodelovali na vseh dirkah sezone. Popolnoma drugačna slika je bila leta 1977, ko je bil bolid konkurenčen in so zmagali obe prvenstvi. Kljub temu je Niki Lauda še pred koncem sezone, ko je bilo matematično vse zaključeno, ekipi sporočil, da zadnjih dirk ne bo odpeljal, ker gre s številko ena k Brabhamu Bernija Ecclestona. Razlog odhoda legende Ferrarija je bil precej banalen – ni maral novega moštvenega kolega Carlosa Reutemanna. Argentinec namreč ni bil kot Clay Regazzoni in v ekipi je imel zadnjo besedo le Enzo.
To pa še zdaleč ni konec takšnih odločitev. Po samo eni dirki leta 1985 je Rene Arnoux “sporazumno” razdrl pogodbo s Ferrarijem. Uradno zaradi pomanjkanja motivacije, a na tisti VN Brazilije je bil četrti, njegov moštveni kolega Alboreto pa drugi. Rene je bil v ekipi od sezone 1983, nato izpustil celo 1985, a to ni bil konec njegove kariere. Od leta 1986 do 1989 je nato vozil za Liger, kjer pa je res potreboval močno motivacijo, da je zdržal. Pravi vzrok razhoda s Ferrarijem ostaja skrivnost, govorice pa pravijo, da sta se z Enzom sprla, ker je prvo mesto v ekipi dobil Alboreto.
To je le nekaj primerov, kako se je vedel Enzo in kako je tudi vzgajal svoje tehnike in inženirje. Vodenje ekipe Formule 1 ni dobrodelna funkcija, prav nasprotno, gre za izjemno kruto delovno mesto. Vodja, odgovorni, mora narediti vse za dobro ekipe in dobro ekipe so edino zmage. To je svoje ljudi Enzo Ferrari zelo dobro naučil. Spomnimo se le sezone 1991, ko je bil Alain Prost odpuščen, a ne zato, ker ni bil zadosti hiter, ampak ker je rekel, da se njegov Ferrari po progi pelje kot tovornjak.
Danes smo pri mnogih ekipah priča obnašanju, kakršnega sem opisal zgoraj. Mogoče pride do kakšne menjave zaradi samih rezultatov, ne pa zaradi sporov oziroma različnih pogledov voznikov in ekip. Vzroki so lahko pomanjkanje karakterja, namenjanje prevelike pozornosti medijski podobi, strah ekip pred tožbami in tako dalje. Po mojem mnenju Formula 1 potrebuje več takšnih karakterjev, kot je bil Enzo Ferrari. Torej takšnih, ki so se sposobni spreti in odpustiti svojega vodilnega voznika, samo zato, da dokažejo, kdo ima zadnjo besedo v ekipi.
Simon Jazbec
