Finec, rojen na Švedskem kot Kajo Erik, si je nadel ime Keke, da bi si javnost lažje zapolnila njegovo ime. Že od malih nog je dirkal, a želel si je postati zobozdravnik ali računalniški programer. Odločil se je, da bo kruh zaslužil z dirkanjem, za smetano pa zaslužil s čim drugim. Ko se je leta 1978, star trideset let, prikazal na vratih Formule 1, je dokončno opustil svoje mladinske sanje o umirjenem poklicu. Kljub »visoki« starosti je postal profesionalni voznik, ki ni nikoli plačal, da bi vozil, temveč so njega plačevali.
Začel je, kot je bila takrat navada, v skromnih ekipah Theodore Racing, ATS, Walter Wolf Racing in Fittipaldi Automotive. Kmalu so ga opazili, saj je z nekonkurenčnim Theodorom že v svoji prvi sezoni osvojil BRDC International Trophy v Silverstonu. V nekaj letih je postal precej premožen, kljub temu da je še pri triintridesetih vozil za manjše ekipe, brez pravih rezultatov. A njegova priložnost se je ponudila leta 1982. Sezono pred tem se je upokojil Alan Jones in pri Williamsu so potrebovali nekoga za njihov bolid številka šest. Keke, pogumen in divji kot gusar, je brez pomisleka ponujeno priložnost sprejel in jo tudi izkoristil. V tistem tragičnem letu je namreč prvak postal prav on. Poškodovanega Didierja Pironija je na koncu prehitel za pet točk in tako postal prvak samo z eno zmago. V letu tragedij je iz kupa šampionov na koncu neustrašno prevladal tisti, ki je preživel, in to je bil Keke. Kakor je sam rekel: »Tistega leta sem bil verjetno najhitrejši v svojem življenju, a da sem bil pred fanti s turbo motorji, sem sprejel ogromna tveganja.«
Keke je že takrat bil poseben, pogumen, vedno s cigareto med zobmi, dolgolas in brkat, brez dlake na jeziku in res podoben gusarju. Bil nekdo, ki ga nihče ni želel videti v zrcalu za sabo, in kdorkoli ga je poizkusil prehiteti, je vedel, da mu ne bo nič podarjeno. Keke je verjel, da je za uspeh v Formuli 1 potrebno imeti talent ali pa trdo delati. Za talentiranega je imel Nelsona Piqueta, za redko anomalijo talentiranega garača Ayrtona Senno, sebe pa je videl kot nekoga, ki zelo trdo dela. Vendar pole position leta 1985 v Silverstonu je razkril tudi Kekejev izjemen talent, z enim najbolj noro hitrih krogov vseh časov. Keke je priznal, da je »čistokrvni pesjan, ki se tega zaveda,« skratka fantastičen, tako za volanom kot izven njega.
Potem ko so pri Williamsu po sezoni 1985 uvedli Hondine motorje, je prestopil k McLarnu. A v sezoni 1986 ga je doletel hud udarec, eden izmed najhujših, ki lahko doletijo voznika. Kljub divji zunanjosti in robatem karakterju, je bil Keke iskreni prijatelj in izjemno navezan na Elia de Angelisa. Čeprav sta na prvi pogled imela malo skupnega, je bilo njuno prijateljstvo pravo, takšnega danes ne vidimo več v svetu Formule 1. Smrt Elia je bila povod, da je konec sezone Keke pri 38. letih končal kariero v Formuli 1, čeprav je pozneje trdil, da prezgodaj.
Od dirkanja pa se ni povsem poslovil, postal je namreč manager voznikov, med drugim Mike Hakkinena in na začetku kariere tudi Nica Rosberga, ki je 34 let za njim postal svetovni prvak, na bolidu pa je ponosno nosil očetovo šestico. Keke ostaja še danes vpleten v mnoge posle, govori tekoče kar nekaj jezikov in pravi, da zna v njih tudi preklinjati, le cigaretam se je odrekel, zato mora nekoliko paziti pri hrani.
Če bi moral Kekeja Rosberga opisati z enim stavkom, bi bile potrebne le tri besede: Plin do konca. Kajti neustrašni Keke je bil poseben in drugačnega pristopa do dirk ni nikoli sprejel.
Simon Jazbec
