v dirkah življenja se mnogokrat spomnimo malo pozabljenih zmag manj znanih junakov, epskih bojev s platiščem ob platišču in odprtem plinu do zadnjega ovinka, do ciljne črte. Danes bodo zmagovalci potisnjeni ob stran, saj bodo tokrat bolj stranski igralci. Ta dirka življenja bo govorila o življenju samem in o največji zmagi vseh voznikov v vsaki kategoriji, začeti naslednjo dirko.
Dirka, sama po sebi, ne bi bila nič posebnega, John Surtees s Ferrarijem je bil najhitrejši tako na kvalifikacijah kot na dirki, kjer je zmagal pred Rindtom in Bandinijem. Mi pa se bomo osredotočili na dogodke iz prvega kroga. Krog je bil takrat dolg 14,120 km, dirka pa je trajala le 28 krogov. Bolidi in dirkači so bili na dirki tudi posneti za epski dirkaški film Grand Prix.
Vse to so zgolj zanimivosti, kajti bistvo vsega se je zgodilo približno pet kilometrov po štartu dirke. Ker je bil krog tako dolg, je povsem razumljivo, da je bilo možno imeti na delu proge močan naliv, medtem ko je bilo na drugi strani le oblačno. Prav to se je tudi zgodilo, in ker je šlo za prvi krog, je kar osem bolidov zletelo s proge. Proga je bila tako mokra, da so sami dirkači povedali, da je bilo, kot da bi prileteli na led.
Sedem voznikov jo je odneslo brez kakšnih posebnih poškodb, le Jackie Stewart, ki je priletel v telefonski drog in gozdarsko kočo, je končal v jarku blizu kmetije ob progi, vkleščen v svojem BRM P261 s polomljenimi rebri in poškodovanim ramenom. Kot da še ne bi bilo dovolj, je bil obrnjen z glavo navzdol, bolid pa je bil po njegovih besedah podoben olupljeni banani. Črpalka za gorivo je delovala in po Jackieju, ki ni mogel in ni mogel sneti volana, je teklo gorivo. Da je želel ukrepati pove samo dejstvo, da so stikalo črpalke za gorivo našli metre proč od bolida. Jackie jo je namreč izpulil, a črpalke to ni zmotilo.
Na srečo je le nekaj sekund za tem na istem ovinku s proge zletel Graham Hill, ki se je vrnil na progo in ko je opazil razbitino Stewartovega bolida (bila sta moštvena kolega) je ugasnil bolid in stekel proti mestu nesreče. Kmalu se mu je pridružil Bob Bondurant, izklopila sta črpalko, obrnila bolid, in začela reševati dirkaškega kolego. O kakšnih komisarjih, rešilcih, gasilcih ni bilo ne duha ne sluha. S svojo prirojeno mirnostjo si je Graham Hill pri gledalcu izposodil set avtomobilskega orodja in dolgih petindvajset minut je trajalo, da je odmontiral volan. Vsi trije so bili prepojeni z gorivom in sam Hill je povedal, da je bil Stewart videti precej zdelan. Ko jima je uspelo sta Stewarta naložila v prtljažnik avta enega izmed gledalcev, da bi ga odpeljali do zdravniške pomoči. Najprej si zaradi treh nun v bližini ni upal sleči z bencinom prepojenih oblačil, a kmalu se je spet pojavil Hill, ki je lastnoročno slekel Stewarta. Ta je bil nato prepuščen čakanju v reševalni postaji, ker tam v nedeljo enostavno ni bilo zdravnika. Po dolgem čakanju je bil vendarle, tokrat s spremstvom policije, pripeljan v bolnišnico v Liegeju.
Zgodba je prelomna, saj je od tega trenutka naprej, Jackie Stewart postal velik zagovornik varnosti na progah. Od tistega dne je imel v svojem bolidu zmeraj pritrjeno reševalno orodje ( pobarvano z oranžno barvo), v kolikor se bi mu ponovila zgodba iz Belgije. Zahteval je zdravnike, osebje ob progi in tudi reševalce. Nekaj, kar se nam zdi samoumevno, je bilo niti tako daljnega leta 1966 pravi luksuz. V svoji karieri dolgi enajst sezon je Jackie Stewart izgubil 57 kolegov in prijateljev (v vseh kategorijah). Od 15 voznikov, ki so začeli dirko v Belgiji 1966, jih je pet umrlo na progi. Celo leta 1973 je njegovo zadnjo dirko zaznamovala smrt prijatelja in naslednika Francoisa Cleverja, toda Jackie Stewart je zmeraj storil vse kar je lahko, da so se vozniki borili za zmago in ne za življenje.
Simon Jazbec
https://portal-f1.si/2017/10/dirka-zivljenja-francois-clevert-in-watkins-glenn/
Ni kej…takrat so mel jajca