Leta 1984 je bila v Teksasu ulična dirka v Dallasu, ki je prišla v zgodovino, kot ena najbolj vročih dirk, a zagotovo bo ostala v spominu, kot ena izmed najbolj norih, polna presenečenj, junaških dejanj in preobratov.
Tako, najprej malo obnovimo. Leta 1984 sta dominirala Mclarna, takrat gnana z motorjem TAG (ki ga je izdeloval Porsche). Prost in Lauda sta zmagala skoraj vse dirke, skoraj vse. Ideja o dirki je bila zamisel Berniea Ecclestona. Dokazala naj bi, da je Dallas svetovna prestolnica, moderno cosmopolitsko mesto, Montecarlo v Teksasu. No saj veste, kopije so vselej slabše od originala in to pravilo se je tu potrdilo v vsem svojem blišču. Dirka Formule ena je zahteven organizacijski projekt, a to Ecclestona nikoli ni prav skrbelo, kar smo videli tudi v njegovih kasnejših poizkusih.
Izbrali so datum, 8. julij, ko je na severni polobli toplo, v Teksasu pa še posebej. Temperatura zraka je bila 38 stopinj, temperatura asfalta pa takšna, da se je topil in mehuril že pred kvalifikacijami in po nekaj krogih pod silo bolidov odstopal iz cestišča (bila naj bi nad 66°). Že tedne pred tem se je govorilo, da bi bilo treba dirko prestaviti ali odpovedati. A kaj bi bilo s podobo mesta, z gledalci, s pričakovanim prestižem, če bi dirko odpovedali? Asfalt je bil nekako zakrpan, na silo, urnik so premaknili tako, da niso bili zunaj ob najmočnejšem soncu. Ne vem, ali je urbana legenda ali ne, ampak ker so imeli ogrevanje v nedeljo ob 7.45 zjutraj, naj bi Jaques Lafitte prišel na dirkališče v pižami.
V prvi startni vrsti sta bila oba voznika ekipe Lotus (Mansell in de Angelis), prvič po triumfalnem in tragičnem letu 1978 in prvi Pole Nigela Mansella. Kljub poizkusu bojkota dirke s strani Laude in Prosta ju je Keke Rosberg utišal, kajti z asfaltom ali brez njega oni so tu, da dirkajo. In res, Lafitte je prišel na progo prezgodaj, lahko bi še spal, kajti še 30 minut pred štartom so popravljali progo, razrito od sobotne dirke CanAm, ogrevanje je odpadlo.
S Pole positiona je planil Mansell in vodil približno pol dirke. Za njim so bili v skupini de Angelis, Lauda, Rosberg in Prost. Skupina je vozila skupaj do 14 kroga, ko je Rosberg prehitel Laudo. V 18 krogu pa je dohitel še de Angelisa, ga prehitel in začel loviti vodilnega Mansella. V ozadju je divjo vožnjo uprizoril Rene Arnoux. Čeprav je bil na kvalifikacijah četrti je zaradi težav z bolidom startal iz ozadja, a po prvem krogu je pridobil že sedem mest. V tem času je Rosberg prisilil Mansella v napako, prevzel vodstvo, Nigel pa je zaradi obrabljenih prednjih gum izgubil še tri mesta. Prost je prevzel vodstvo, a le za nekaj krogov, nato je zlomil obroč na zidu (precej voznikov je okusilo teksaške zidove tega dne). Minili sta dve uri, preden so odpeljali vse kroge. Zmagal je Keke Rosberg in to je bila prva zmaga Hondinih turbo motorjev. Zmagal je tudi s pomočjo posebne hladilne podkape, ki mu je hladila glavo. Za njim Arnoux in de Angelis, četrti pa zaspani Lafitte.
Zakaj je ta dirka tako posebna? V zadnjem krogu je Nigel Mansell zadel zid inskozi zadnji ovinek prišel z odpetimi pasovi in dvignjenim vizirjem čelade. Izskočil je iz avtomobila, kateremu je zlomil menjalnik, in ga začel potiskati proti cilju. Herojsko, a bilo je toplo, vroče, prevroče. Pred ciljem Nigel izgubi zavest in pade med kolesa svojega Lotusa. Kljub vsemu pa je bil na koncu šesti, tri kroge za zmagovalcem.
[su_youtube url=”https://www.youtube.com/watch?v=6W6OswDJZJ8″]
