Nesmrtni Lotus 72

Avtor:

9. februarja, 2018

Čeprav morda komu ni všeč njegova oblika je nesporno dejstvo, da je Lotus 72 eden izmed najboljših bolidov v zgodovini Formule 1. Mnogi ga niso nikoli videli v živo, ali pa so jim bili ljubši bolidi priljubljenih dirkačev, a Lotus 72 je tekmoval celih šest sezon in dosegel pet naslovov svetovnega prvaka, dva vozniška (1970 z Jochenom Rindtom in 1972 z Emersonom Fittipaldijem) in tri konstruktorske (70, 72, 73). Lotus 72 je prišel do dvajsetih zmag v 75 dirkah in čeprav jih je McLaren Mp4/2 več dosegel več, v tem primeru gole številke ne pomenijo veliko, saj je bil projekt Lotus 72 mnogo več, kot zgolj statistika.

Najprej o obliki. Lotus 72 je bil oblikovan, kot lesena trikotna zagozda, kar ni bila novost, saj je bil podobne oblike že turbinski Lotus 56, medtem ko so pri zasnovi zadnjega dela bolida uporabili koncept Lotusa 63. Če primerjamo Lotus 72 z njemu sodobnim Ferrarijem 312B (kot predstavnikoma tehnološko naprednih ekip tedanjega časa), lahko vidimo kaj je Lotus 72 pomenil za Formulo 1. Hladilniki niso bili več v nosu, temveč v za to posebej oblikovanih bočnih strukturah, profili stabilizatorjev pa niso bili zgolj pritrjeni na cigarast trup, ampak je bila celotna oblika karoserije podrejena čim manjšemu uporu (zato tudi že omenjena zagozdasta oblika). Nad voznikovo čelado se je pojavil vstopnik za dovod zraka, kot ga načeloma poznamo danes. Po navedbah je imel bolid 72 za 20 km/h višjo končno hitrost, kakor njegov predhodnik 49 z enakim motorjem Cosworth DFV. Tehnično je bilo zanimivo tudi to, da je imel Lotus 72 zavorne diske vgrajene na šasiji in ne na pestu kolesa, kot je to običajno danes.

“Hladilniki niso bili več v nosu, temveč v za to posebej oblikovanih bočnih strukturah, profili stabilizatorjev pa niso bili zgolj pritrjeni na cigarast trup, ampak je bila celotna oblika karoserije podrejena čim manjšemu uporu”

Vse te napredne rešitve pa so za sabo povlekle določene težave. Res je bila oblika bolida primerljiva z ostjo puščice, toda v začetni konfiguraciji je bil zelo nestabilen. Pri močnem zaviranju je namreč začel Lotus 72 nihati na prednji osi, pri močnem pospeševanju pa na zadnji osi. Na kvalifikacijah v Monzi leta 1970 je kasnejši svetovni prvak Jochen Rindt doživel nesrečo s smrtnim izidom, ko je praktično na ravnini ob vstopu v Parabolico izgubil oblast nad 72, ki so mu odstranili profile stabilizatorjev, da bi bil bolid v končni hitrosti konkurenčen močnejšemu Ferrariju.

Jochen Rindt se je smrtno ponesrečil v Monzi leta 1970, a kljub temu ob koncu leta postal svetovni prvak

Skozi leta so model 72 razvijali in izboljševali. Poznamo šest izpeljank Lotusa 72, zadnja 72F je bila na na dirkah prisotna leta 1975 in je razumljivo že močno kazala znake starosti, pa čeprav je bila zadnja zmaga dosežena zgolj leto poprej. Razlog zakaj je bil ta model tako dolgoživ je v tem, da se je model 76 pokazal za zelo neuspešnega, kljub ideji o avtomatski sklopki in zadnjemu stabilizatorju z dvojnim profilom, a tako Ronnie Peterson, kot Jackie Ickx sta se raje vrnila k starejšemu bolidu z oznako 72.

Dave Charlton v Lotusu 72 s slavno “Lucky Strike” barvno kombinacijo

Zanimivo pa je naslednje. Čeprav so bolide s talnim efektom začeli razvijati pri Lotusu, so imeli pri konkurenčni ekipi bolid, ki je svoj navdih črpal neposredno iz modela 72. Govorim o McLarnu M23, ki je bil v Formuli 1 prisoten celo dlje kot Lotus 72 in sicer od sezone 1973 do 1978. M23 je Leta 1974 s Fittipaldijem osvojil oba naslova, leta 1976 pa vozniškega s Huntom. Lotus 72 je nosil zelo opazne barve treh tobačnih sponzorjev. Gold Leaf in John Player Special v ekipi Lotus, a tudi zelo posrečeno Lucky Strike, ko je ekipa Scribante ta bolid uporabila na nekaterih posamičnih dirkah, a brez vidnih rezultatov.

Vsekakor je sodobna Formula ena svojo mehansko podobo dobila z Lotusom 49. Tri leta pozneje pa je svojo dokončno, tudi aerodinamično podobo, kot jo poznamo danes, dobila z modelom Lotus 72.

Simon Jazbec

@simonjazbec