Malo voznikov je takšnih, ki si zgolj zaradi ene dirke zaslužijo omembo v zgodovini Formule ena. Po navadi takšne omembe niso ne laskave in ne pozitivne, a naslednja zgodba ni takšna. Govori o Giancarlu Baghettiju, prvemu in do sedaj edinemu, ki mu je uspelo zmagati na prvi dirki na kateri je sodeloval (zmaga Nina Farine na prvi dirki 1950 in Johna Parsonsa v dirki za 500 Milj Indianapolisa istega leta, tu ne moreta biti upoštevani, saj sta že prej sodelovala na dirkah najvišjega nivoja).
Giancarlo je izhajal iz premožne italijanske družine, tako da kakšnih finančnih težav v svojih začetkih ni imel. Začel je na gorskih hitrostnih dirkah, dokazal se je na dirki Mille Miglia 1956, nato pa je prestopil na bolide 1959 in po dobrih rezultatih v takratni Formuli Junior mu je takratna FISA (Federazione Italiana Scuderie Automobilistice/Italijanska zveza avtomobilističnih ekip) za nagrado omogočila eno dirko v sezoni 1961.
Seveda se ni mogel na dirki kar tako pojaviti. Nastopil je na dveh dirkah formule ena, a tistih izven prvenstva, v Siracusi in Neaplju in obe tudi zmagal. Po spletu okoliščin in odločitvi Olivierja Gebindna, da zapusti Ferrari, FISA pa Giancarlu za VN Francije priskrbi konkurenčni Ferrari 156.
Na kvalifikacijah presenečenja ni bilo, Ferrariji pa so zasedli prva tri mesta, a tisti z znakom Scuderie (Hill, Gunther, von Trips). Giancarlo je bil dvanajsti, kar ni bilo slabo, hkrati pa tudi noben presežek. Bila je njegova prva dirka in 12. od 26. tudi ni slab rezultat.
Drugega junija 1961 pa je usoda odločila malce drugače. Tovarniški Ferrariji so vodili, skladno z ekipnimi ukazi pa je bil na prvem mestu von Trips. Tekom dirke pa so eden za drugim vsi trije odstopili zaradi tehničnih težav. Tudi ostali konkurenti, velika imena, kot so bili Hill, Clark in McLaren so imeli težave, tako da sta od 40. kroga na koncu dirkala le še Dan Gurney in Giancarlo Baghetti. Izmenjavala sta se v vodstvu, na koncu pa je za desetinko zmagal Giancarlo, potem ko je v zadnjih metrih izkoristil zavetrje Gurneyevega Porscheja. Uradno je bil bolid presenetljivo vpisan pod ekipo FISA, torej zasebnika.
Giancarlo je tistega leta dobil možnost nastopiti še na dveh dirkah, naslednje leto pa je prestopil v ekipo Ferrarija, a tistega, kar je pokazal na prvi dirki ni niti približno nikoli več ponovil. Menjal je ekipe in bolide, toda brez pravega uspeha. Še najbolj se je izkazal, ko je leta 1967 v Monaku skupaj z španskim kraljem Juanom Carlosom I (takrat princem), planil reševati gorečega Lorenza Bandinija, a takrat ni dirkal. Po letu 1967 pa Giancarlo ni več nastopil na dirkah Formule ena.
Verjetno ima vsakdo izmed nas v življenju določeno količino sreče. Nekateri jo potrošimo na začetku, drugi na koncu, spet tretji malo po malem. Izgleda, da jo je Giancarlo Baghetti porabil vso in takoj, na prvi dirki katero je vozil. Dosegel pa je nekaj zaradi česar bo za vedno ostal zapisan v zgodovini Formule 1. Kot zvezdni utrinek, ki je na nebu zablestel, enkrat.
Simon Jazbec
@simonjazbec
