BRrrrrrrrrrMmmmmmmmmm

0

V zgodovini Formule ena je mnogo ekip, ki so s svojimi bolidi pisale nepozabne zgodbe. Ena izmed takšnih, ki jih danes pogosto malce zapostavljamo je ekipa BRM. Moštvo British Racing Motors je z zagnanostjo Raymonda Maysa in finančno podporo zvestih sledilcev nastalo po drugi svetovni vojni, kot nekakšen naslednik predvojnega ERA (English Racing Automobiles). Leta 1951 so se na startu pojavili z zanimivim bolidom, nato pa poniknili. Kljub začetni zagnanosti je nato vajeti in usodo ekipe leta 1954 v roke vzela družina Owen. Na začetku so dirkali z Maseratijevimi bolidi in motorji, že leta 1956 pa s svojimi bolidi BRM in tudi svojimi agregati. Z eno izjemo so vztrajali vse do leta 1977.

Pedro Rodriguez v bolidu BRM P133; 1968

Bili so konstruktorji v pravem pomenu besede, saj so izdelovali tako šasije, kot motorje in prav motorji so bili njihova obsedenost. Če so bile njihove šasije bolj ali manj na ravni konkurence, so svojo fantazijo največkrat izrazili v konstrukciji motorjev. Že prvi je bil 1,5 litrski V16, nato pa so razvijali vse od standardnih linijskih 4 valjnih motorjev, do običajnih V8, V12 in ne nazadnje tudi H16. Zgolj leta 1961 so v svoje bolide vgradili motorje Coventry Climax, ker njihov lastni V8 še ni bil pripravljen na novo Formulo 1 z 1,5 litrsko prostornino motorjev, a že naslednje leto je BRM z Grahamom Hillom slavil tako med vozniki, kakor konstruktorji in to z lastno šasijo in motorjem. Resda sta to bila njihova edina naslova, a med konstruktorji so bili še štirikrat drugi in enkrat tretji.

Coventry Climax in Lady Godiva

V 197. dirkah so kot ekipa dosegli 17 zmag, svoje motorje pa so dobavljali tudi drugim ekipam, tako uradnim kot zasebnim. Kot zanimivost lahko poudarim, da je bila edina zmaga že omenjenega H16 motorja dosežena z Lotusovim bolidom leta 1966. Velja pa omeniti, da so mnoge zasebne ekipe uporabljale tako starejše šasije, kot tudi motorje BRM.

Graham Hill je z BRM-om postal svetovni prvak

Za BRM so dirkali mnogi znani vozniki. Ob že omenjenem Hillu še Stewart, Lauda, Regazzoni, Gethin, Rodriguez, Siffert, Marko, Surtees, Brooks, Gurney in Ginther, če omenim zgolj najbolj znane priimke. Tako eminentna dirkaška zasedba zagotovo priča o kvaliteti moštva BRM tako kot konstruktorja, kot same ekipe. V kolikor malce pogledamo tiste prelomne dirke v 60 in 70 letih se bodo bolidi znamke BRM v zgodbah pojavljali zelo pogosto.

Zanimive so tudi barve, ki so jih nosili bolidi moštva BRM. Dirkati so začeli v zelo bledem odtenku nacionalne britanske zelene barve, šele s prihodom družine Owen se je ta spremenila v poseben, zelo temen odtenek, ki so mu na no, kot barvo družine Owen, dodali oranžni pas, pa čeprav je bila oranžna barva po pravilniku zsimbol Nizozemske. V obdobju sponzorjev je bil BRM pobarvan tako v barve kozmetike Yardley, kot kasneje v rdeče beli Marlboro kombinaciji. Zanimivo je, da sta oba sponzorja nato eden za drugim prestopila v McLaren. V filmu Rush je to verjetno prikazano napačno, saj bi bilo občinstvu čudno videti najprej Nikija Laudo in čez nekaj let Jamesa Hunta v bolidih različnih ekip, a z enakimi sponzorji.

Niki Lauda za volanom BRM P160E BRM leta 1973

V sredini sedemdesetih let se je družina Owen naveliča financirati BRM, ekipa pa je životarila do leta 1977 in nato, kot mnoge druge znane ekipe, propadla. Njihova zadnja zmaga je bila dosežena leta 1972, medtem, ko so leto poprej prvenstvo v konstruktorskem seštevku končali na drugem mestu. Čeprav je v zadnjih letih BRM izgubil ves tisti blišč, ki ga je nekoč krasil, gre za ime, ki je spisalo toliko zgodb, da si zagotovo zasluži mesto na samem olimpu Formule 1.

Simon Jazbec

@simonjazbec

Lotus 56B: Najbolj nor in bizaren bolid vseh časov

Enzo vs Colin

guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
Oglejte si vse komentarje