Lotus 72: Francoska revolucija Formule 1

0

Lotus 72 je eden izmed najuspešnejših dirkalnikov v Formuli 1. Razvil ga je Colin Chapman (ustanovitelj ekipe Lotus) skupaj z Mauricom Philippom ter Tonyjem Ruddom za sezono 1970. Inovativni dirkalnik je med drugim eden prvih, ki je imel notranji zavorni sistem ter radiatorje na straneh namesto v nosu dirkalnika – nekaj kar je bilo v praksi vse od petdesetih let. To je težo dodatno premaknilo proti zadku dirkalnika in s tem povečalo oprijem pri pospeških iz zavoja. Poleg tega pa je dirkalnik kot eden prvih imel sistem vnosa zraku prek dirkača. V primerjavi z Lotusom 49, ki je leta 1968 osvojil konstruktorsko in dirkaško krono z Grahamom Hillom je imel Lotus 72 kar 20 km/h večjo končno hitrost z enakim Cosworth-Ford motorjem. Po svoje je bila celotna oblika dirkalnika inovativna, saj prvič dirkalnik ni izgledal podoben cigareti.

Lotus 72C

Trdo delo Maurica Phillipa pod budnim očesom Collina Chapmana in njegovih pomočnikov je rodilo enega najbolj revolucionarnih dirkalnikov v zgodovini Formule 1. Kljub temu pa ni šlo brez zapletov. Dirkalnik je bil težko vodljiv zaradi “anti-dive” vzmetenja, ki je preprečevalo, da bi se nos drikalnika pri zaviranju pomikal naprej. Podobno je deloval zadek “anti-squat”, ki se ni “potapljal” ob pospešku iz ovinka. To je zagotovilo, da se je dirkalnik obnašal podobno ne glede koliko goriva je nosil s seboj, posledično se aerodinamične karakteristike niso spreminjale ob zaviranju ali pospeševanju.

Notranjost Lotusa 72B

Dirkalnik je debitiral na VN Španije v Jerezu 19. aprila 1970 z Jochnom Rindtom in mladim Johnom Milesom. Novi Lotus 72 se ni dobro obnesel in vrnili so ga v delavnico. Rindtova verzija je imela tako “anti-squat” kot “anti-dive” sistem odstranjen, da bi s tem izboljšala vodljivost skozi ovinke, medtem ko z Milesovega dirkalnika odstranili le “anti-squat” sistem – tako sta nastali modifikaciji B in C. Po poročanju Phillipa “anti-dive” vzmetenje dirkaču ni vračalo občutka v zavoju in ga ni uspel odpeljati konsistetno. Lotus je obe vrsti vzmetenja opustil in nadaljeval z C verzijo. Champan je kasneje izrazil obžalovanje nad opustitvijo sistemov tako zgodaj.

Colin Chapman in Jochen Rindt

Po prilagoditvah je dirkalnik zares zaživel in leta 1970 zmagal na 4-ih zaporednih dirkah – na dirkališču Zandvoort na Nizozemskem, Charade v Franciji, Brands Hatch v Britanskem Kentu in Hockenheimringu v Nemčiji. Štiri zaporedne zmage Johana Rindta v današnjih časih dominantnega Mercedesa ne predtavljajo nič posebnega, a v poznih šestdesetih je bilo to precej neverjetno. Na dirki v Brands Hatchu je ekipa predstavila zračno loputo, ki je motorju dala nekaj dodatne moči. Na dirki za VN Italije v Monzi je Johan Rindt preizkusil dirkalnik brez zunanjih krilc. Takšen dirkalnik naj bi bolje ustrezal konfiguraciji proge kot je Monza. Med zaviranjem v parabolico je popustila sprednja zavora in Avstrijec je zadel slabo postavljeno zaščitno ogrado. Rindt je umrl na raju nesreče.

Dirkalnik Jochna Rindta po nesreči v Monzi

Kljub temu je Lotus v žep pospravil konstruktorski naslov svetovnega prvaka, Johan Rindt pa je postal prvi in edini posmrtni svetovni prvak. Avstrijca je zamenjal Brazilec po imenu Emerson Fitipaldi in dobil svojo prvo dirko v Lotusu 72C – VN ZDA v Watkins Glenu. To je bila šele četrta dirka 24-letnika v Formuli 1.

Leto 1971 za ekipo Lotus ni bilo najuspešnejše. Rintova smrt je nad ekipo prinesla temen oblak in problemi legalnosti dirkalnika so se vrstili. Ekipa je uspela večkrat stopiti na stopničke za najboljše a zmagala ni nikoli in prvenstvo kočala šele na 5. mestu. “D” specifikacija dirkalnika je debitirala na dirki v Monaku in se od svoje prejšnje verzije razlikovala v zadjnem vzmetenju, novemu zadnjemu krilcu in drugačni obliki rezervoarja goriva.

Fittipaldi v Lotusu 72D na dirki v Monaku

V letu 1972 je ekipa podpisala sponzorski sporazum s britanskim tobačnim podjetjem John Player & Sons in rodila se je ena izmed najbolj prepoznavnih zaščitnih barv dirkalnika – črno-zlati Lotus. Ekipa je nadaljevala z “D” specifikacijo in rezervoar dodatno posodobila, saj so nova pravila velevala debelejšo steno. Zadnje krilce je bilo potisnjeno nazaj, da bi povečalo pritisk zadka na asfalt. Fittipaldi je v sezoni zmagal petkrat in postal najmlajši svetovni prvak, star 25 let in 9 mesecev, poleg tega pa sploh prvi Brazilec, ki mu je to uspelo.

Leta 1973 je rivalna ekipa Tyrrell poleg Jackia Stewarta posedla Francoisa Ceverta in oba dirkača sta bila v poziciji za zmago na katerikoli dirki. Pri Lotusu so se odločili, da investirajo v drugega dirkača in najeli vzhajajočo zvezdo Formule 1, podprvaka iz sezone 1971, Šveda Ronnia Petersona. Na prvih dveh dirkah je dominiral Lotus a z dirko za VN Španije so vstopila nova pravila, saj je moral dirkalnik biti vsaj 20 cm širši. Medtem je ekipo zapustil Maurice Philippe, njegovo mesto sta zapolnila Martin Ogilvie in Ralph Bellamy. Fittipaldi je zmagal na prvih dveh dirkah a tudi Ronnie Peterson je bil hiter, saj je ze na svoji drugi dirki za ekipo osvojil najboljši štartni položaj.

V Barcelono je ekipa prišla z novo specifikacijo dirkalnika. Lotus 72E je bil kot že rečeno 20 cm širši, poleg tega pa je morala ekipa odmakniti nekaj aerodinmičnih delcev ter rekonstituirati zadek dirkalnika. Poleg teka pa dirkalniku ni ustrezala nova verzija pnevmatik, zato so iskali rešitve v zadnji vzmetenosti dirkalnika. Zanesljivost prav tako ni bila takšna kot na “D” specifikaciji. Kljub temu, je ekipa uspela slaviti še na petih dirkah v sezoni – enkrat je zmagal Fittipaldi kar štirikrat pa Peterson. Ekipa je za 10 točk dobila konstruktorski naslov prvaka a Fittipaldi ni bil zadovoljen s Colinom Champanom. Brazilec je bil mnenja, da bi z ekipa lahko osvojila tudi dirkaški naslov, če bi se ekipa osredotočila na enega dirkača – tako je dirkaški naslov šel s Stewartom v Tyrrell. Fittipaldi je po sezoni ekipo zapustil in se preselil v McLaren, kar se je izkazalo za izjemno odločitev, saj je Fittipaldi že v naslednji sezoni osvojil svoj drugi naslov svetovnega prvaka.

Emerson Fittipaldi in Jackie Stewart

Fittipaldija je zamenjal belgijec Jacky Ickx. Lotus 72 naj bi v sezoni 1974 zamenjal njegov naslednik Lotus 76, a se je dirkalnik izkazal za polomijo. Ekipa se je vrnila k “E” verziji starega dirkalnika, ki je še uspel zmagati na dirkah v Monacu, Dijonu in Monzi – vse tri dirke je dobil Ronnie Peterson in dirka v Monzi je bila zadnja zmaga Lotusa 72.

Ronnie Peterson na dirki v Zandvoortu leta 1973

Dirkalnik je bil v sezoni 1975 neprimeren za najnovejšo generacijo pnevmatik, saj jiih ni uspel ogreti do temperature na kateri bi le te delovale optimalno. Poleg tega pa je bil dirkalnik pretežak in jasno je bilo, da je čas za upokojitev. Kljub temu je Jacky Ickx na VN Španije v Barceloni zasedel 2. mesto. Ickx je ekipo zapustil sredi sezone, medtem ko je Ronnie Peterson ostal zvest Lotusu in po nekaj težkih sezonah bil leta 1978 v igri za naslov svetovnega prvaka. Tri dirke pred koncem se je dirkač Lotusa smrtno ponesrečil ob štartu na dirki v Monzi. Prvenstvo je izgubil za 13 točk in postal eden izmed najboljših voznikov, ki ni nikoli osvojil naslova svetovnega prvaka.

Lotus 72 je v šetih leti delovanja odpeljal 75 dirk svetovnega prvenstva Formule 1, zmagal 20-krat ter osvojil 2 dirkaška in 3 konstruktorske naslove svetovnega prvaka.

Mike Beuttler – edini znani homoseksualni voznik Formule 1

guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
Oglejte si vse komentarje