Sezona 1976 se je začela v znamenju Ferrarija in njegovih dveh voznikov – Lauda in Regazzoni sta zmagala kar pet od prvih šest dirk, Hunt le eno, v Jarami v Španiji, kjer je bil najprej diskvalificiran in nato ponovno uvrščen na prvo mesto. Pravzaprav je šele po dramatični Veliki nagradi Nemčije, kjer je Niki Lauda doživel svojo hudo nesrečo, James Hunt resnično začel zmanjševati zaostanek v točkah. Zadnja dirka, šestnajsta po vrsti, je bila Velika nagrada Japonske, takrat je bila razlika med Laudo in Huntom le tri točke.
Pri McLarnu so se na to dirko pripravili kar se da dobro. Na Japonsko so prišli dva tedna pred dirko, da bi lahko James preizkusil progo, a je menjalnik njegovega McLarna M23 zdržal le pet krogov. Vseeno so hoteli, da se James spočije in pripravi na dirko. Toda Alastair Caldwell, takratni vodja ekipe McLaren, je v intervjuju povedal, da so bili nameščeni v hotelu, kjer so bile tudi vse stevardese British Airways in Air France. Vsakomur je lahko jasno, kaj je temu sledilo.
Ko se je začel dirkaški vikend, so pri McLarnu naredili vse, da bi zavajali Ferrari – od tega, da so s trakom zaprli večino odprtin na bolidu, do tega, da so glasno govorili, kako asfalt razpada. Lauda naj bi to poslušal in gledal ter bil nadvse presenečen, ko je videl Huntov McLaren brez trakov na odprtinah in režah. Na pole positionu je bil takrat Andretti z Lotusom 77, za njim Hunt in nato Lauda s Ferrarijem 312T2. Že v kvalifikacijah je izgledalo napeto, a nihče si ni mogel predstavljati, kako bo šele na dirki.
Na dan dirke je deževalo in bilo megleno, kazalo je, da bo dirka odpovedana, a Caldwell in Bernie Ecclestone sta vztrajala, da se vozniki z zamudo podajo na progo. Večina se jih je strinjala, da se da dirkati, toda Lauda ni bil zadovoljen z razmerami. Na štartu je Andretti zaspal in Hunt je povedel, na koncu drugega kroga pa je Lauda zapeljal v bokse, kjer naj bi rekel, da naslov ni vreden življenja. Huntu je s tem odprl pot do naslova. Hunt je suvereno vodil, za njim so se odvijale borbe za mesta, a njega to ni zadevalo. čeprav mu je Caldwell vztrajno krog za krogom kazal to na tabli (radijske zveze takrat še ni bilo). Vodstvo je izgubil v 62. krogu, ko sta pred njega prišla Depailler s Tyrellom P43 in Andretti, a kmalu zatem sta imela tako Patrick kot James težave s pnevmatikami in morala sta v bokse.
Caldwell je povedal, da je imel Hunt obe levi pnevmatiki obrabljeni do platišča in njegov McLaren so morali dvigniti bočno. Takrat so lahko imeli le pet mehanikov ob bolidu; kot zanimivost je Caldwell priznal, da je danes ob menjavi pnevmatik v boksih več mehanikov ob bolidu, kot je bilo takrat vseh članov ekipe. Kljub temu so Jamesa nekako spravili na progo in prišel je na peto mesto, za Andrettijem, ki je bil v vodstvu za več kot krog, pred njim pa so bili tudi Jones, Regazzoni in Depailler. Patrick se ni bal ničesar, niti smrti, zato je z neizprosno noro vožnjo prehitel oba, za njim pa je bil James Hunt, ki je vozil kakor v transu, mogoče zato ni videl table, ki so mu jo kazali iz boksov. Regazzoni se ni upiral, vedel je, da je to njegova zadnja dirka za Ferrari in tudi Alan Jones s svojim Surteesom ni bil težka ovira. Vse se je zgodilo v zadnjih krogih že tako napete dirke, ki bi lahko služila celo za filmski scenarij.
Na koncu je dirko zmagal Andretti, to je bila šele njegova druga zmaga, več kot krog za njim pa sta bila Depailler na Tyrellu s šestimi kolesi in na tretjem mestu Hunt, ki mu na začetku ni bilo jasno, kje je dirko končal in kako se je razpletlo prvenstvo. A postal je svetovni prvak, za eno samo točko mu je uspelo. Caldwell je dejal, da je tistega dne Hunt vložil vse svoje napore v to, da bi bil na vrhu, čeprav bi bilo četrto mesto dovolj, ker je imel zmago več.
Simon Jazbec
