Vse, kar se začne, se nekako tudi konča. Zanimivo je, da se je v letu 1968 mnogo tega zgodilo prav na prvi dirki. Prvič zato, ker se je dirkaški vikend začel že konec prejšnjega leta, sama dirka pa je bila 1. januarja 1968. Podobno, kot leto poprej je bila prva dirka v začetku januarja, nato pa je sledil štirimesečni premor in nato se je začela tako imenovana evropska sezona.
Ker je šlo za nekakšen polovičen začetek sezone, se vse novosti še niso videle na prvi dirki. Denny Hulme je kot svetovni prvak prestopil iz Brabhama v McLaren (Jacka kot lastnika/voznika je zamenjal z Brucom v isti vlogi, čeprav ga v Južni Afriki ni bilo). V ekipi Kena Tyrella so predstavili bolid s šasijo Matra in motorjem Ford Cosworth DFV. Poleg Lotusa so bili druga ekipa, ki so jih imeli na razpolago in začela se je doba vseprisotnosti DFV motorjev na štartnem razporedu Formule ena, ki je trajala do devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Čeprav so pri Lotusu že v prejšnji sezoni predstavili model 47 (o tem sem že pisal), so imeli takšno tehnično prednost, da so bili z rameni še zmeraj nad ostalimi. Pole Position je leto poprej osvojil Jim Clark, sekundo pred moštvenim kolegom Grahamom Hillom, tretji pa je bil Jackie Stewart v Matri z enakim motorjem. Na štartu prvega januarja je Stewart presenetil Clarka, a je vodil en sam krog. V svojem slogu je Jim premočno zmagal pred moštvenim kolegom Hillom, ki ga celo dirko ni mogel ogroziti. Za njima so se v točkah zvrstili še Rindt, Amon, Hulme in Beltoise. Sama dirka verjetno ne bi bila nič posebnega, če se ne bi zvrstila v ob prehodu na novo leto, bila pa je prelomna. V štirimesečnem premoru do naslednje dirke so ekipe in FIA dosegli dogovor o sponzorstvu in tako končali obdobje nacionalno pobarvanih bolidov in prav pri Lotusu so prvi zamenjali svojo značilno BRG zeleno barvo z rumeno črto na sredini. Zamenjala jo je belo rdeče zlata kombinacija, sicer barva cigaret Gold Leaf. Bilo je konec nekega obdobja.
Bila je zadnja dirka in zadnja zmaga Jima Clarka v Formuli 1..
Posebna pa je bila tudi zaradi nečesa drugega. Od sodelujočih dirkačev je na kvalifikacijah za dirko 500 milj Indianapolisa umrl Mike Spence, ampak to žal ni bilo vse. Na dirki Formule dve je v tem štirimesečnem premoru v ovinek zadnjič oddrvel Jim Clark. Bila je njegova zadnja dirka in hkrati zadnja zmaga. Jim, kot vsi takratni vozniki je dirkal povsod. Vozil je od Formule ena, dve, Tasmanske Formule, 500 milj Indianapolisa, pa do turnih avtomobilov in celo na Rallyu se je preizkusil. Bili so res drugačni časi.
Jim Clark, eden največjih vseh časov, tako po mnenju njegovih kolegov in nasprotnikov na progi, kot publike in novinarjev, je nekako zaključil to obdobje. Po tej dirki je bilo vse drugače, začelo se je novo obdobje, ki je ustvarilo nove junake in nove legende, ki se jih spominjamo še danes. Obdobje po dirki, ki se je zgodila na dan prvega januarja.
Simon Jazbec
@simonjazbec
Jim Clark je bil res neverjetno dober dirkač, po besedah Stewarta, s katerim sta si delila stanovanje v Londonu, pa tudi izjemna osebnost, prijatelj itd.
Res so bili drugi časi, ko so vozili več serij na enkrat, ok bilo je tudi manj dirk v koledarju F1, pa vseeno. Od današnjih dirkačev, razen kakśne izjeme, nebi šel noben dirkat formulo 2, ali druge nižje kategorije.
Super članek, hvala Simon!
Visoko mnenje o Clarku je imel sam Juan Manuel Fangio. Glede manj dirk pa, takrat so nekateri vozniki v isti sezoni vozili F1, F2, tasmansko prvenstvo, kako dirko z prototipi kot 24 ur le Mansa in na koncu še 500 milj Indianapolisa….tako da so bili po moje bolj zasedeni kot današnji…..
Že že, želel sem povedati le, da je prvenstvo F1 v osnovi imelo manj dirk kot danes.