Avtomobilska industrija pogosto ponuja posebne športne verzije svojih proizvodov, z imeni in v barvah ekip Formule 1. V večini primerov so to ekskluzivna vozila, ki si jih povprečen navdušenec ne more privoščiti, ali pa posebne izdaje, z napisom na zadku. Za tem stoji Ideja kapitalistične narave, in sicer vzeti objekte poželenja s proge in jih pripeljati h kupcem preko množične proizvodnje. V številnih primerih gre torej za marketinške prijeme, s katerimi bi povečali dobiček, vendar obstaja tudi primer, ko je cestni avtomobil vstopil v ekipe Formule 1 in pomagal razviti kariero marsikaterega voznika. Govorim seveda o Miniju, tistem klasičnem, ki so ga proizvajali med leti 1959 in 2000. Večini je danes znan samo po uspehih v rallyju, toda njegova zgodovina je močno povezana tudi s Formulo 1.
Prva povezava med Formulo 1 in Minijem je zagotovo ekipa Cooper. Za potrebe dirkaške ekipe so razvili različico, ki je ta množični, ljudski avtomobil popeljal med športne legende. Ekipa Cooper je uspeh z naslovi v Formuli 1 dosegla v letih 1959 in 1960, Mini Cooper pa je kot serijski proizvod ugledal luč leta 1961 ter vztrajal v proizvodnji do leta 1971 (obudili so ga nato v 90. letih). Že leta 1959 so testirali prvo izpeljanko Mini Cooperja, ko je Roy Salvadori ugnal Rega Parnella v Aston Martinu DB4 med brezglavim dirkanjem čez cel kontinent do Monze. Torej, v podjetju Cooper Car Company so istočasno razvijali serijske avtomobile in bolide Formule 1 z motorjem, postavljenim sredinsko zadaj, in pogonom na zadnjem paru koles. Majhen avtomobilček pa so predelali, da je imel motor prečno spredaj in pogon na sprednji par koles. Obstajajo črno-bele fotografije, na katerih so bolid Formule 1 pomešani z Miniji v Cooperjevi garaži. Zeleni Miniji z belimi črtami, barvami ekipe Cooper, so bili eni izmed glavnih na progah po Evropi v 60. letih.
Drugo ime, ki je povezalo Formulo 1 in Mini, pa je Weslake. Harry Weslake je bil izjemno pomemben inženir, pravi mojster za glave motorjev in ventile. Prav on je zrisal glavo motorja Type A, ki je poganjal Minija in njegovega prednika Morrisa 1000. Svoje delo je tudi zaščitil s patentom, zato so mu morali plačevati pravice za vsak izdelan produkt. Na pokrovu ventilov nekaterih starejših avtomobilov je možno videti tablico, na kateri so ti patenti našteti. Weslake je seveda delal predvsem dirkaške motorje, znan je po svojem sodelovanju z Jaguarjem v 50. letih, pred tem pa je celo pomagal pri razvoju znanega Rolls-Royce Merlina, ki je gnal britanska letala med drugo svetovno vojno. Poleg tega je Weslake leta 1966 napravil ekskluzivni motor V12, ki je bil vgrajen na bolidu ekipe Eagle, s katerim je Dan Gurney dosegel zmago na Veliki nagradi Belgije leta 1967.
Mini je bil že vse od nastanka popularen avtomobil za predelave in Anglija je bila polna garaž, v katerim so ga preurejali. Med najbolj znanimi je zagotovo Speedwell, katere lastnik je bil Graham Hill. Poleg dirkanja v Formuli 1 je še vodil predelavo avtomobilov in izdelavo posebnih delov zanje. Graham se je pojavljal na oglasnih plakatih, sam pa je tudi vozil Minije, predelane v Speedwellu.
Nenazadnje so volan Minija vrteli številni šampioni, kakor sta Lauda in Hunta, ki ga v filmu Rush vidimo, kako dirja naokrog v modrem Miniju. Največji dokaz, da Mini spada v svet Formule 1, pa je dejstvo, da je športnega Mini Cooperja “S” za svoje osebno vozilo uporabljal Enzo Ferrari. Mini je torej avto množic, ki so ga v Formuli 1 vzeli za svojega.
Simon Jazbec
