Za sezono 1992 so pri Scuderii Ferrari naredili enega najbolj poraznih bolidov v vsej svoji zgodovini. Hkrati pa je to po mojem mnenju bil eden najlepših bolidov, z zelo zanimivimi tehničnimi rešitvami, ki pa, žal, niso delovale. Ferrari F92A je predstavljal pravo revolucijo, saj je bil popolnoma drugačen od družine 640, 641, 642 in 643. Tedanji novinarji so ga zaradi njegove nenavadne podobe krstili za reaktivca. Mene je ta bolid od nekdaj spominjal na Lockheed F104, zaradi zašiljenih oblik in posebne oblike vstopnikov. Ta podobnost z lovcem morda niti ni naključje, saj ga je zrisal Jean-Claude Migeot, ki je bil po osnovni izobrazbi letalski inženir.
Bolid F92A je imel številne posebnosti, najprej nos, ki je bil nekoliko privzdignjen in je imel sprednji profil pritrjen z dvema majhnima nosilcema. Z današnjega vidika je to nekaj povsem običajnega, toda za takratne čase je bilo to revolucionarno, če primerjamo z izgledom večine bolidov leta 1992. Naslednja posebnost sta bila dva navpična eliptična vstopnika za zrak, ločena od telesa samega bolida, kar je še danes redkost, in pod boki čudna struktura, imenovana dvojno dno. Nad dnom so ustvarili režo, visoko 150 mm, skozi katero naj bi se zračni tok usmeril tako, da bi imel bolid izjemen talni efekt. Vsaj tako so kazali izračuni, a kompromisi, ki so jih pri ekipi sprejeli, so pripeljali do katastrofalnih rezultatov.
Prednje vpetje je bilo le rahlo spremenjeno od tistega, ki so ga imeli na 643, bilo je precej enostavno, samo z enim blažilcem, ki pa ni bil kos prenosu teže med zaviranjem in pospeševanjem. Bolid je trpel izjemno veliko nihanje navzgor oziroma navzdol prav med pospeševanjem in zaviranjem (pitch roll), kar je ekipo prisililo v izjemno visoke in toge nastavitve. Za lepimi režami so se nahajali klasični, vodoravno nameščeni hladilniki, a začuda nikoli niso uspeli iz bolida spraviti količine zraka, ki so jo vstopne reže posrkale, kar je pomenilo visok zračni upor. In nenazadnje enkratna zamisel o dvojnem dnu je v resnici dvignila težišče bolida, dodala mnogo delov, ki so zopet povečali upor, in na koncu niti ni delovala, kot so si zamislili.
Namreč, to dvojno dno je bilo enkratno v vetrovniku, ko je model stal na miru, a na progi so grbine, zato je F92A postal nevodljiv in nobena nastavitev ni mogla odpraviti tega. Kljub temi, da so bolid vozili dobri dirkači, kakor so Jean Alesi, Ivan Capelli ter pozneje Nicola Larini, ni bil nihče sposoben iz bolida izvleči boljših rezultatov, kot sta bili dve tretji mesti in enaindvajset točk na koncu. Med sezono so naredili tudi verzijo B tega bolida, imenovano F29AT, ki je namesto longitudinalnega menjalnika s šestimi predstavami dobila transverzalnega s sedmimi, a kljub temu večjih razlik ni bilo. Poizkusili so tudi z aktivnim vzmetenjem, da bi tako ukrotili nihanje, toda sistem ni bil tako popoln, zato so s tem le pridobili 30 kg teže. Med sezono so celo zatesnili režo dvojnega dna, a verjeli ali ne, tudi to ni prineslo bistvenih izboljšav. F92A je bil počasen, nezanesljiv, z nizko končno hitrostjo ter brez oprijema. Skratka, polom v vseh pogledih.
A F92A oziroma 644 je bil prelomna točka v zgodovini Ferrarija. Leta 1992 se je na čelo ekipe iz Maranella vrnil Luca Cordero di Montezemolo, po sezoni pa so sledile menjave. Vrnil se je Barnard in najel je Jeana Todta ter tako začel graditi ekipo, ki je še sedem sezon kasneje začela enega izmed najdaljših zmagovalnih nizov v zgodovini Formule 1. Po drugi strani pa je F92A lep primer bolida, pri katerem so vse podredili potencialno dobri ideji. A žal se je ta dobra ideja na papirju izkazala za porazno v realnem svetu. Tako je ta bolid dobil mesto med najslabšimi, ki so jih naredili v Ferrariju, tik ob 312T5. Če je bil T5 preveč zastarel za svoj čas, je bil F92A zamišljen zagotovo preveč napredno za tehnologijo, ki so jo imeli takrat na razpolago.
Simon Jazbec
