Nujnost sistema DRS

Mnogi menijo, da je sistem DRS (Drag reduction system) še ena izmed nepotrebnih komplikacij, ki naredi Formulo 1 nezanimivo in dolgočasno. Gre za sistem, ki zmanjšuje zračni upor in tako omogoča voznikom, da lažje prehitevajo. V uporabo je prišel leta 2010, z namenom, da se dirke popestrijo. V Formuli 1 so namreč leta 1968 začeli z odkrivanjem aerodinamične komponente oprijema. Bolidi so začeli dobivati aerodinamične profile, ki so res pomagali ostati na progi, po drugi strani pa so pripomogli k večjemu zračnemu uporu. To se je odrazilo v nižji teoretični končni hitrosti. Toda na koncu je najpomembnejši čas na krog in zato je bilo potrebno sprejeti kompromis. Celoten razvoj bolidov je šel v smer, da večino oprijema daje aerodinamična komponenta, mehanska pa manjšino. Današnji bolidi Formule 1 so tako sofisticirani, da jih lahko zmoti vrtinec zraka pred njimi.

Sainz: Formula 1 se mora znebiti sistema DRS

Ideja o DRS izhaja iz principa delovanja F-ducta in pravzaprav pomaga bolidu, ki sledi, da doseže tistega pred njim in ga lahko prehiti. Če se želi koga prehiteti, je potrebna višja končna hitrost, toda kot smo videli, najvišja končna hitrost pogosto ni lastnost najhitrejšega bolida. Zadnji primer tega je bila dirka za VN Kitajske, kjer sta imela oba Ferrarija višjo končno hitrost kot oba Mercedesa, vendar sta bila tako na kvalifikacijah kot tudi na dirki oba bolida iz Maranella zadaj. Slikovit primer je bila tudi dirka za VN Italije 2018, ko je Kimi Raikkonen postavil zaenkrat najhitrejši krog v zgodovini Formule 1 (glede na povprečno hitrost), vendar niti na eni od štirih meritev ni imel Raikkonen najvišje izmerjene hitrosti. Še več, na dveh od štirih merilnih mest je bil na vrhu Fernando Alonso z McLarnom, ki objektivno gledano ni bil konkurenčen.

V svetu brez DRS bi hitrejši bolidi obstali za počasnejšimi, saj jih pri vožnji skozi ovinke ne bi mogli prehiteti, na ravnini pa bi imeli prenizko končno hitrost. Hitrejši bolid pa se lahko znajde za počasnejšimi že na primer po postanku v boksih. Zato, v kolikor hočemo omogočiti prehitevanje na progi, je uporaba sistema DRS malodane nujna. Pravilo je, da mora biti vozilo zadaj oddaljeno manj kot sekundo pred območjem uporabe DRS. Počasnejši bolid se tako ne bi mogel dovolj približati hitrejšemu skozi ovinke, da bi lahko potem uporabil DRS. Podobno hitra bolida pa bi se lahko zvrstila v seriji poskusov prehitevanj in prehitevanj, kar bi gledalci navdušeno spremljali.

Brawn: DRS ne bo prav kmalu izginil iz Formule 1

Zagotovo si nihče ne želi, da počasnejši bolidi naredijo zamašek na dirki in za sabo zadržujejo hitrejše bolide. Nihče si pravzaprav ne želi gledati neskončnih vlakcev, ki se vozijo v krogih, pa ne glede na to, kdo je naš favorit. Prav sistem DRS pomaga preprečevati takšne scenarije. Preden se ga kritizira, je potrebno sploh razumeti, kaj ta sistem je, kako deluje, zakaj se ga uporablja in kaj doprinaša k dirkam. Brez ustreznega znanja se kaj hitro lahko reče, da je sistem DRS le pomoč nesposobnimi voznikom. V resnici pa je prav nasprotno. Takšni sistemi, kot je DRS, omogočajo, da so dirke polne prehitevanj in da na koncu prvi čez cilj zapelje najhitrejši bolid, brez da ga drugi zadržujejo za seboj.

 

Simon Jazbec

Formula 1 in skrivnost končne hitrosti

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja