Repco RB620: Skoraj serijski motor

Ena najbolj zanimivih zgodb o motorjih v Formuli 1 se je spisala zaradi sprememb pravilnika leta 1966, ko je FIA kubaturo motorjev iz 1,5 litra dvignila na 3 litre. Pri podjetju Coventry Climax so se sklenili, da bi razvoj novega motorja preveč stal, zato so zapustili Formulo 1. Posledica tega je bila, da je večina britanskih ekip ostala brez motorjev. Pri BRM-ju so eksperimentirali z motorjem H16, Cooper pa je začel razvijati motorje Maserati V12, ki so izvirali iz leta 1957. O Cosworthu DFV takrat še ni bilo ne duha ne sluha. Mnoge ekipe so tekmovale z motorji z nižjo kubaturo od dovoljene, celo Ferrari je sezono 1966 začel z modelom 246, ki ga je poganjal 2,4-litrski motor.

Sestavljanje motorja RB620

V tej zmedi se je najbolje znašel Jack Brabham, ki je poslušal svoj instinkt. Ko je pristopil k avstralskemu podjetju Repco, so ti že delali servise na motorjih Coventry Climax za Formulo Tasman. Prepričal jih je, da so ustanovili skupno podjetje, ki je proizvajalo motorje tako za Tasmansko serijo kot tudi za Formulo 1. Brabham se je zavedal, da je nemogoče iz ničle narediti motor, zato se je ozrl naokrog in v ZDA dobil blok Oldsmobile F85. Ta blok je bil izdelan iz aluminija V8, s kotom 90°. Podjetje Repco Brabham je kupilo kar 26 teh blokov, ki so postali osnova njihovih motorjev. Blok F85 je bil skoraj do potankosti enak bloku Buick 215, iz katerega je kasneje nastal znani Rover V8. Edina razlika med njima je bila ta, da je imel F85 šest vijakov okrog vsakega cilindra na glavi, 215 pa pet.

Jack Brabham in Nigel Tait, inženir podjetja Repco

Pri podjetju Repco so bloke pregledali in postružili, dodali so jim jeklene srajce, nove bate in ojnice ter glave s samo eno odmično gredjo v vsaki in klasičnim verižnim prenosom. Končni izdelek sicer ni bil nič presenetljivega, a dovolj dober, da so bili pripravljeni na dirkanje. Moč motorja je bila le okrog 300 bhp pri 8000 obratih v minuti. Za primerjavo, Ferrarijev V12 je v isti sezoni z lahkoto presegel 360 bhp, bil pa je tudi dosti težji od enostavnega Repco motorja, ki je tehtal le 154 kg, medtem ko je imel Ferrarijev V12 približno 210 kg. Druga močna točka Repco motorja je bila poraba goriva, ki naj bi bila približno 40 litrov na 100 km, kar je precej varčno v primerjavi s približno 70 litri na 100 km že omenjenega Maseratija V12. To je na dirki pomenilo, da so lahko začeli z 80 ali 90 litri manj, kar je bil ogromen prihranek na skupni teži. Kljub skromni moči, je imel motor obilico navora, kar pa se je preneslo v izjemno prijeten motor za vožnjo. Poleg tega so večinoma uporabljali že izdelane dele različnih proizvajalcev, kar je pomenilo izjemno poceni izgradnjo in vzdrževanje teh motorjev.

Preberite tudi  Video: Kako je Max Verstappen postal "najhujši" moštveni kolega

Z motorji Repco je Jack Brabham s svojo ekipo leta 1966 osvojil oba naslova. Do danes je to edini primer, da je naslov dosegel voznik in istočasno lastnik ekipe. Naslednje leto so pri Repcu razvili motor 620 v 740, pri katerem so blok že sami preoblikovali. Tako so dosegli približno 330 bhp. Njihov uspeh ni trajal dolgo, saj so že leta 1967 dobili močno konkurenco. Pojavil se je Cosworth DFV (410 bhp), ki je bil že od samega začetka zasnovan za dirke. Motorje Repco je prekašal skoraj v vsem, razen v zanesljivosti. Brabham je to sezono ponovno slavil – Denny Hulme je osvojil naslov med vozniki, ekipa Brabham pa med konstruktorji. V sezoni 1968 se je nov motor Repco izkazal za totalen polom, zato so se pri Brabhamu odločili, da bodo v sezoni 1969, tako kot večina ekip, uporabljali Cosworth DFV.

Zgodba o Repco-Brabhamu

Zgodba motorjev Repco 620 je nadvse zanimiva, čeprav nikoli niso postali serijski motorji. Bili so sestavljeni pretežno iz že obstoječih delov, njihov blok je bil za serijsko proizvodnjo avtomobilov prezahteven, a vseeno jim je uspelo osvojiti štiri naslove svetovnih prvakov v Formuli 1. Motorji Repco so med drugim odraz filozofije Jacka Brabhama, ki ni bil prizanesljiv do nikogar, temveč je izkoristil vsako možnost za zmago. Ko so drugi razmišljali, kako bi napravili dober motor prostornine 3 litrov, je on zmagoval z motorjem, ki je bil daleč od idealnega, a v danem trenutku najboljši na progi.

Simon Jazbec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja