Dirka življenja: Rojstvo mita na VN Italije 1976

Nekatere dirke zaznamujejo zgodovino in ena izmed njih je tista, ki se je razpletla v Monzi leta 1976. Ta dirka ni toliko legendarna zaradi samega zmagovalca, temveč zaradi dogodkov. Častilci golih statistik ne bodo nikoli razumeli pomembnosti te dirke, saj se jim zdi zbiranje zmag v Formuli 1 pomembnejše od dejanj človeške spretnosti in poguma, ki spremljajo ta šport. Če smo sposobni zaznati in občudovati takšna dejanja, nas lahko povedejo v neko boljše razumevanje Formule 1, onkraj brezglave zaslepljenosti navijačev zgolj z zmagami in naslovi.

Goreči Lauda na Nürburgringu

Dirko za VN Italije je najbolj zaznamovala velika vrnitev Nikija Laude, le 42 dni po grozoviti nesreči na VN Nemčije. Še zmeraj je bil močno opečen, opekline na njegovem obrazu so bile krvavo rdeče, del glave so prekrivale obveze in prvič se je pojavil s čepico, ki je postala njegov zaščitni znak. Takrat je nosil modro čepico z napisom dobavitelja pnevmatik Goodyear, vendar ne zaradi sponzorstva, temveč da je zaščitil svoj izmaličeni obraz, tako pred soncem kot pred pogledi.

Mnogi so dvomili v njegove sposobnosti po vrnitvi, med njimi je bil tudi Enzo Ferrari. Na VN Italije so bili na progi kar trije rdeči bolidi – s številko ena Lauda, z dvojko Regazzoni, v tretjem bolidu s številko petintrideset pa se je edinkrat tisto sezono pojavil Reutemann. Dirka v Monzi je bila za Ferrari zmeraj najpomembnejša in v kolikor Niki ne bi bil sposoben voziti, je imel Enzo Ferrari plan B. Čeprav je Lauda opravil nekaj zasebnih testiranj in je bil prepričan, da je pripravljen, ga je v petek zlomilo. Povedal je, da ga je bilo strah in zaradi tega nikakor ni mogel spraviti bolida na tisto mejo, ki loči šampiona od povprečneža. Ko je po prvem delu kvalifikacij odšel v hotel, se je spraševal, ali je sploh vredno tvegati. Zavedal se je, da je bil Reutemann z razlogom tistega dne v Monzi v tretjem Ferrariju in če se bo sedaj umaknil, bo težko ponovno dobil mesto v ekipi.

Zamišljeni Niki pred dirko

Drugo jutro je bil Lauda kot prerojen. Ponoči se je uspel sprostiti in skoncentrirati ter se tako kvalificiral na peto mesto, pred obema moštvenima kolegoma. To naj bi postavilo zadeve v ekipi ponovno na pravo mesto. Pole position je kvalifikacijah dosegel Laffite, a vse oči so bile uprte v Laudo, množice so kar norele, ko je pripeljal na peto mesto. Kljub temu se dirka v nedeljo ni začela z najboljšimi obeti za Laudo. Takoj po štartu je zdrsnil v sredino skupine, na dvanajsto mesto in se nikakor ni mogel prebiti v ospredje, čeprav je imel boljši bolid od večine. Mnogi so že pomislili, da je bilo tisto v soboto le preblisk.

Nato je začelo deževati in Niki se je začel prebijati naprej. Njegova strast je premagala strah, želja, da bi bil najboljši, je bila močnejša od bolečin. Kmalu je bil peti, medtem pa se je njegov največji nasprotnik James Hunt že poslovil od dirke, ki jo je začel v ozadju zaradi spletk okrog regularnosti goriva pri McLarnu. Dirka je trajala precej dlje od kvalifikacij in dež na vizirju čelade ni prav nič olajšal Laudinega pogleda na progo. V zadnjih fazah dirke je imel Scheckter težave s pnevmatikami in Lauda je prišel do četrtega mesta, ki ga je obdržal do konca dirke.

Dirko za VN Italije je zmagal Peterson v Marchu, kar je bila zadnja zmaga tega konstruktorja. Na drugem mestu je bil Regazzoni v Ferrariju in nato Laffite v Ligier Matri, a oči neskončne množice navijačev so bile uprte v Laudo. Le-ta se je vrnil, vendar ne z lahkoto, kakor so mnogi mislili. Pred dirko so mu v boksih čelado priredili tako, da si jo je sploh lahko nadel na glavo. Ko jo je po dirki snel, je bila njegova podkapa vsa prepojena s krvavimi madeži in prilepljena na njegove rane.

Lauda je po dirki za VN Italije povedal, da nikakor ni bil njegov namen zmagati te dirke, pač pa je želel preizkusiti sam sebe, ali je sploh sposoben voziti ter se boriti za prvenstvo. Spopadel se je z lastnimi demoni in strahovi ter jih premagal. Še več, hladni in preračunljivi Lauda je v tej dirki pokazal veliko mero človečnosti in šibkosti. To mu je bilo sedaj skupno z nasprotnikom Huntom, ki ga je strah spreletaval pred začetkom vsake dirke. In verjetno si je Niki Lauda prav tu postavil mejo, do kje bo tvegal, ter to mejo spoštoval na Veliki nagradi Japonske istega leta.

Simon Jazbec

Preberite tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja