Med vsemi slavnimi vozniki Ferrarija ima posebno mesto Lorenzo Bandini. Njegovo ime in usoda morda nista toliko znana današnji širši javnosti, a v času junaških dirk v 60. letih prejšnjega stoletja je bil eden izmed glavnih akterjev. Lorenzo je vladal v obdobju pred pojavom pokroviteljev in aerodinamičnih profilov.
Rodil se je leta 1935 v Libiji, ki je bila takrat Italijanska kolonija. Njegova družina se je dokaj hitro preselila nazaj v Italijo, Lorenzo pa je začel z dirkami, takoj ko je lahko. Že pri 22. letih je dirkal s sposojenim Fiatom 1100, ki mu ga je prijazno odstopil lastnik avtomehanične delavnice, pri katerem je delal. Bandini je to zaupanje povrnil z dobrimi rezultati in zmagami, za piko na i pa se je kasneje poročil prav s hčerko svojega delodajalca, Margherito Freddi.
Ta postaven mladenič je precej hitro postal slaven zaradi nastopov na takrat zelo prestižnih, a tudi nevarnih dirkah, kot so bile Mille Miglia in novonastala Formuli Junior. Leta 1961 je že tekmoval tudi v Formuli 1, v ekipi Scuderio Centro Sud. V ekipi Ferrari so bili tedaj že Phil Hill, Von Trips ter Ginther, konkurenco Bandiniju pa je delal tudi Baghetti, ki mu je pravzaprav speljal sedež. Bandini se je tako moral sprijaznil, da bo prve dirke odpeljal v Cooperju T53 z Maserati motorjem. Ekipa Centro Sud mu ni omogočala dirkanja na najvišjem nivoju. Po smrti von Tripsa je Bandini dobil mesto v ekipi Ferrari in že na prvi dirki v Monaku dosegel tretje mesto. Kljub temu da se je zares izkazal, je naslednje leto zopet pristal v Scuderii Centro Sud. Isto leto je s Ferrarijem zmagal 24 ur Le Mansa in si tako ponovno prislužil mesto v ekipi tudi v Formuli 1. Z odhodom Hilla in prihodom Surteesa v Ferrari je postalo jasno, da je Bandini postavljen v vlogo drugega voznik, čeprav je leta 1964 zmagal v Avstriji in bil na koncu na četrtem mestu.
Lorenzo je bil v Italiji zelo priljubljen in spoštovan med kolegi, ki so ga opisali kot prijaznega in prav nič bahavega. Tisto obdobje v Formuli 1 je odlično opisala njegova žena Margherita. Med drugim je razkrila, da so morali vozniki plačati dobaviteljem pnevmatik, da so dobili obleko z napisom na prsih Dunlop oziroma Goodyear. Zanimiva pa je tudi anekdota z enim izmed pokroviteljev. Lorenza so namreč prosili, če bi lahko posnel oglas za brivsko peno, kar je bilo takrat novost. Seveda je ponudbo sprejel in po Margheritinih navedbah mu je uspelo po 50. poizkusih. Opravil je svoje in v zahvalo (namesto plačila) dobil zabojček s 24 zavojčki pene iz oglasa. Čeprav bi z današnjega vidika bilo to nesprejemljivo, pa sta bila Lorenzo in njegova žena Margherita presenečena in presrečna nad poklonom ter celo pot domov klepetala o tem, kako bogato življenje živijo tisti, ki delajo na televiziji.
Sredi leta 1966 je prišlo do velikega spora med Johnom Surteesom in Enzom Ferrarijem. Posledica tega je bila, da je Surtees sredi sezone zapustil ekipo in Bandini je tako končno dobil priložnost biti prvi voznik ekipe. Hvaležen je bil za priložnost, a dobro se je zavedal, da če ne bo rezultatov, bo moral kar hitro predati sedež komu drugemu. Lorenzu je pomenilo vse, da je lahko vozil za Ferrari. Leta 1967 so si vsi želeli Bandinijeve zmage v Monaku, pravzaprav jo je Enzo celo zahteval, publika pričakovala, Lorenzo pa se je trudil narediti vse, da zadovolji druge in sebe. A Bandiniju ni šlo vse po načrtih.
Jack Brabham je med dirko po progi spustil olje iz poškodovanega motorja, vodil je Jackov moštveni kolega Denny Hulme in Bandini na drugem mestu se nikakor mogel prebiti v vodstvo. Priče pravijo, da je na ravnini zmajeval z glavo in z rokami kazal, da ne more hitreje. V 82. krogu (takrat se je zadnjič dirkalo na razdalji 100 krogov v Monaku) je Bandini pridrvel z bistveno previsoko hitrostjo v pristanišče, zato je v šikani obrnilo na glavo njegovega Ferrarija 312 in Lorenzo je ostal ukleščen pod njim. Nato se je njegov bolid vnel in Bandini je začel goreti. Varnostni delavci so pridrveli in iskali Lorenza v morju, medtem ko je bil ujet sredi ognjenih zubljev. Helikopter televizije je le razpihoval plamene in celo Bandinijev prijatelj in nasprotnik Baghetti, ki je bil med publiko, ga je prišel reševati. Na koncu so le uspeli požar pogasiti in Bandinija spraviti v bolnišnico, kjer je tri dni pozneje podlegel opeklinam.
Okoli nesreče v Monaku obstaja še ena anekdota, in sicer ko je John Frankenheimer snemal film Grand Prix, je prave voznike Formule 1 vprašal, kje v Monaku bi bilo možno posneti najbolj pretresljiv prizor nesreče. Vprašal naj bi tudi Bandinija, ki mu je pokazal prav tisto mesto, kjer je kasneje zgorel.
Simon Jazbec
