Dirka življenja: VN Kanade 1978

Sezona 1978 je bila v Formuli 1 prelomna zaradi številnih vzrokov. V tej sezoni se je namreč pojavilo mnogo revolucionarnih bolidov, s katerimi so dosegali neverjetne zmage in tudi največje tragične nesreče. Po tej sezoni ni bilo nič več tako, kot je bilo poprej. V Kanadi se je zvrstila zadnja izmed šestnajstih dirk sezone 1978, ki pa je bila nadvse pomembna, zaradi mnogih dogodkov, ki so se zgodili prvič, in mnogih, ki smo jim bili priča zadnjič.

To leto so prvič dirko priredili na novi progi, imenovani Île Notre-Dame, v Montrealu. Dirka je bila dokaj pozno, šele v začetku oktobra, ko so v Kanadi temperature že precej nizke. V hladnem vremenu so se v kvalifikacijah karte zelo premešale. Dirka sama po sebi ni odločala več o ničemer, saj je bil že dolgo pred tem naslov oddan tako Mariu Andrettiju med vozniki kot tudi ekipi Lotus med konstruktorji. Na kvalifikacijah je pole position dosegel Jean-Pierre Jarier v Lotusu, ki ga je nasledil po nesrečno preminulem Ronniju Petersonu. Za njim je bil Scheckter v Wolfu in nato ljubljenec domače množice – Villeneuve v Ferrariju. Ostali velikani, kakor so Lauda, Andretti, Reutemann in Hunt, so bili v ozadju, brez prave motivacije v oblačnem vremenu in pri temperaturi okrog 5 °C. Druga posebnost na tej zadnji dirki v sezoni je bila ta, da so pri ekipi Brabham imeli tri bolide in prvič je za njih dirkal mladi Nelson Piquet.

Ko se je dirka začela, se je Jarier pognal v vodstvo, enkraten štart pa je uspel Alanu Jonesu, ki je iz petega mesta prišel na drugo, tik pred Schekterja in Villeneuva. V 6. krogu je ostal Lauda brez zavor, Watson in Andretti sta trčila med seboj in tako je bil Reutemann kar naenkrat šesti, čeprav je dirko začel na enajstem mestu. V 17. krogu je imel Jarier že približno 20 sekund prednosti, saj je Jones vse zadrževal za sabo. V 18. krogu ga je Scheckter uspel prehiti, v naslednjem pa ga še Villeneuve. A Gillesu to ni bilo dovolj, v 25. krogu je prehitel Schekterja in zavzel drugo mesto, za njim pa je Reutemann tudi prišel mimo Jonesa na četrto. Zadeve so že izgledale odločene, ko je kar naenkrat Jarier začel voziti iz ovinka v ovinek počasneje. Pritisk olja na njegovem motorju Cosworth je začel padati in v 55. krogu je odstopil. To je pomenilo, da je bil v vodstvu Gilles in to pred domačo publiko, na domači dirki, v sezoni, ko je namesto izjemnih rezultatov zbral polno odstopov in slabih rezultatov. Do tedaj je bilo eno tretje mesto njegov najboljši rezultat sezone.

Zaradi mrazu pnevmatike niso dajale najboljšega oprijema. Dva kroga za Jarierjem je iz proge, v svoji zadnji dirki za McLaren, zdrsnil James Hunt, a vse oči so bile uprte le v Gillesa. Krog za krogom je množica napeto spremljala, ali mu bo uspelo doseči prvo zmago ali ne. Temperatura je padala in tu pa tam je že začelo nositi snežinke. Po težki borbi je na koncu prvi čez cilj vendarle zapeljal Villeneuve, pred Scheckterjem in Reutemannom, ki sta bila bodoči in bivši Gillesov moštveni kolega. Gilles je dosegel nekaj fantastičnega – svojo prvo zmago na domači dirki, na progi, ki naj bi bila po Andrettijevem mnenju pisana prav Gillesu na kožo. Kasneje je po njem tudi dobila ime.

Scheckter je na tej nepozabni dirki dosegel zadnje stopničke in točke za Walter Wolf Racing, Daly pa s šestim mestom prve za ekipo Ensign. Poleg tega se je v sezoni 1978 zgodilo še nekaj izredno pomembnega. Približno šest mesecev pred dirko za VN Kanade se je začela doba bolidov s talnim efektom, zmaga Gillesa Villeneuva s Ferrarijem 312T3 pa je bila zadnja zmaga bolida, ki talnega efekta ni izkoriščal.

Na ta dan je nastala ikonična slika najboljših treh na dirki. Na zmagovalnem odru lahko vidimo Reutemanna in Scheckterja, kako stojita na stopničkah, premražena in zavita v toplih bundah, medtem ko Gilles ponosno stoji z odpeto bundo, kot da ga greje zmagovalna vročica. Vročica pa je kmalu zajela tudi ogromno navijačev in navdušencev Formule 1 po vsem svetu in rodila se je legenda o Villeneuvu.

Simon Jazbec

Preberite tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja