Obdobje dirk pred drugo svetovno vojno je še zmeraj zavito v meglico legend in mitov. Med največje junake tega obdobja zagotovo spada Rudolf Caracciola, sin italijanskih priseljencev, ki je postal simbol nemškega avtomobilizma in ikona znamke Mercedes-Benz. Svoje največje dosežke je dosegel pred letom 1950 in mnoge njegove geste so navdihnile kasnejše junake. Rudolf je zato v današnjem času je po krivici nekoliko pozabljen.
Rodil se je leta 1901 v Remagenu, izpit za avto je dobil, ko je bil star 15 let, dirkati pa je začel pri 19. Že njegova prva odmevna zmaga ga je popeljala na pot med legende. Namreč leta 1926 je na dirkališču AVUS v Berlinu v zasebnem Mercedesu M128 zmagal na Veliki nagradi Nemčije, kljub zelo močnemu nalivu. Zmago je dosegel pred množico 230.000 ljudi in od takrat je postal splošno znan kot »Regenmeister«, mojster dežja.
V 30. letih je postal evropski prvak v Gorsko hitrostnih dirkah in kot prvi tujec zmagal Mille Miglio, naslednji, ki mu je to uspelo, je bil šele leta 1955 Moss. Caracciola je nato iz Mercedesa prestopil v Alfa Romeo in doživel prvo izmed grozovitih nesreč, po kateri je imel eno nogo 5 cm krajšo. Ko se je v letu 1934 ponovno vrnil v Mercedesu, je začel s svojo serijo zmag na tedanjem Evropskem prvenstvu, predhodniku Svetovnega prvenstva Formule 1. Z Mercedesom ga je osvojil kar trikrat – leta 1935, 1937 in 1938, in tako postal voznik z največ naslovi tiste ere.
Kot vsi šampioni je imel tudi Caracciola svojega življenjskega nasprotnika, to je bil Bernd Rosemeyer, ki je vozil za Auto Union. Bernd je bil tudi evropski prvak leta 1936 in med njima se je vnel boj, ki je dosegel vrhunec leta 1938. Caracciola je bil v tistih težkih letih dokaj apolitičnem, medtem ko je bil Rosemeyer odkrito na strani nacizma, toda na progi sta bila nasprotnika v podobnem smislu, kot jih vidimo danes. Zadnji akt te borbe se je zgodil 28. januarja 1938, ko sta se Rosemeyer in Caracciola podala na lov za absolutnim hitrostim rekordom na cesti. Oba sta se izmenjevala pri poizkusih na tedanji avtocesti A5. Caracciola je postavil rekordno znamko na 432,7 km/h in odnehal, a Rosemeyer ni. Pognal se je na avtocesto, veter ga je zagrabil in odnesel s ceste in tako je umrl na mestu nesreče.
Leta 1939 se je Caracciola umaknil v Švico, proč od norosti vojne, ki so jo začeli njegovi rojaki. Zanimivo je, da mu je Mercedes vse do leta 1942 plačeval pokojnino, ukinili so mu jo šele po nenehnem vztrajanju nacistov. Rudolf pač ni bil eden izmed njihovih junakov in verjetno jih je bolelo, da si je največji voznik tistega časa raje izbral izgnanstvo. Tudi v pokoju se strast do dirk v Rudolfu ni potešila. Po vojni, leta 1946, je po čudnem spletu okoliščin pristal na dirki za 500 milj Indianapolisa, kjer je na kvalifikacijah doživel nesrečo, ki ga je spravila v komo za nekaj dni. Caracciola si je opomogel, a nato je doživel nesreč na Veliki nagradi Švice leta 1952, ko si je polomil nogo. Takrat mu je bilo zares dovolj dirkanja. Umrl je leta 1959 v starosti 58 let, zaradi odpovedi jeter.
O njem je bilo povedano in napisano mnogo člankov in knjig, a tega šampiona, ki je osvojil tri izmed vseh šestih naslovov Evropskega prvenstva, je najbolje opisal njegov šef ekipe, Alfred Neubauer: »Delal sem z Nuvolarijem, Rosemeyerjem, Langom, Mossom in Fangiom, a daleč najboljši je bil Rudolf Caracciola.«
Poleg omenjenih treh naslovov v Formuli 1 je dosegel še tri naslove Evropskega prvaka v Gorsko hitrostnih preizkušnjah, že omenjeni hitrostni rekord, ki še danes velja na javno odprtih cestah. Zmagal je 144 dirk od 204, ki jih je pripeljal do konca, in se v zgodovino zapisal kot tisti, ki je najbolj obvladal vozilo na mokri progi – kralj dežja, Regenmeister.
Simon Jazbec
