Formula 1 in teorija prehitevanja

Že od samega začetka dirk v Formuli 1 so bila daljša in krajša obdobja tehnične prevlade določene ekipe. A za razliko od preteklosti, imamo danes situacijo, ki pravzaprav ne dopušča velikih pretresov. Imamo namreč tri ekipe, katerih vozniki lahko začnejo dirko v zadnji vrsti, pa bodo vseeno končali na prvih šestih mestih. Letos smo lahko samo enkrat videli, da na stopničkah niso bili predstavniki Mercedesa, Ferrarija in Red Bulla.

Takšne razlike med ekipami so bile tudi v preteklosti, a takrat so bili bolidi bistveno bolj nezanesljivi. Zaradi omejitev števila pogonskih sklopov pa so prišli do ogromne zanesljivosti. Razlika med prvim in zadnjim bolidom na štartnem razporedu je tako manjša kot kadarkoli. Rekordi na kvalifikacjah padajo in pravilo 107 % še zmeraj velja. Nižji kot je čas pole positiona, nižji je tudi mejni čas kvalifikacij. Kdaj se je zadnjič zgodilo, da se je nekdo s težavo kvalificiral v ta mejni čas? Spomnimo se, kakšne težave so bile pri vzpostavljanju tega pravila leta 1996, danes pa marsikdo niti ne ve več za to omejitev.

Mnogi pogrešajo prehitevanja, a da do tega pride, morajo biti tisti zadaj hitrejši od tistega spredaj. Če pride do sprememb pravilnika in boljše interpretacije le-tega s strani ene ekipe, bomo imeli drugačnega najhitrejšega in tisti za njim ga bodo res težko prehiteli. Prav zaradi takšnih enostavnih načel smatram, da DRS sploh ni tako napačen, mogoče le nekoliko prezapleten za uporabo. Če bi ga lahko uporabljali na celi progi, bi bilo bolj zanimivo. Če kdo zdrži ovinke z dvignjenim profilom, namreč ogromno pridobi, toda rizik bližnjega srečanja z zidom je temu primeren.

Ideja Lewisa Hamiltona, da bi bilo več postankov v boksih, je bila že v preteklosti dokazana kot napačna. Gledalci in verjetno tudi vozniki si želijo prehitevanja na progi, platišče ob platišču in ne skozi bokse. Večje število postankov bi na progi sredi dirke naredilo le zmedo, saj povprečen gledalec niti ne bi vedel, kaj se pravzaprav dogaja. To smo videli že v času dolivanja goriva, kjer je bilo potrebno mnogo znanja in instinkta, da si vse to dojel.

Zadnja zanimiva teorija pa je, da bi ponovno vpeljali dva ali več dobaviteljev pnevmatik. Tudi z različnimi vrstami oziroma znamkami pnevmatik bi bile lahko razlike na progi iz dirke v dirko. Tudi to smo že videli. Bogate ekipe so imele pogodbe z dobavitelji, ti so razvijali specifikacije pnevmatik prav za njih, ostali so pa dobili nekaj, kar na njihovem bolidu ni delovalo. Razlike so se povečale in prehitevanja ni bilo toliko, kot bi si kdo misli. Poleg tega bo bili tudi navijači nezadovoljni, če bi njihovi ljubljenci imeli “napačno” znamko, ki ne bi bila konkurenčna. Spomnimo se na primer sezone 2005, ko je Ferrari dosegel edino zmago v Indianapolisu, ker je imel pnevmatike Bridgestone, ostali pa Michelin. To je nekaj, kar si marsikdo ne želi gledati na progi.

Menim, da je prav prevelika zanesljivost tisti vzrok, zakaj so lahko komu dirke dolgočasne. V kolikor bi jim to uspelo znižati (predvsem med dirko), bi se lahko razburljivost povečala. Vračanje na ročne menjalnike ali jeklene zavorne diske bi lahko k temu pripomoglo, a z eno veliko pripombo. To bi bistveno povečalo nevarnost (predvsem, kar se tiče zavor). Kdor si to želi, verjetno ni premislil, kaj si je pravzaprav zaželel.

Simon Jazbec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja