10 najboljših, ki jim nikoli ni uspelo postati svetovni prvak

Bili so ljubljenci občinstva, zmagovalci, postali legende Formule 1, a nikoli šampioni. V spodnji lestvici sem zbral deset voznikov, ki kljub temu, da so bili dobri, nikoli niso osvojili naslova svetovnega prvaka. Številni bi si to zaslužili, pa jim ni uspelo, a to njihove legendarnosti zagotovo ni zmanjšalo. Moj namen ni razvrščanje voznikov v lestvico od prvega do zadnjega, temveč zgolj komentar njihovih zgodb. Tekmovali so v različnih časih in razmerah, le-te pa so tudi zapečatile njihovo usodo.

1.) Stirling Moss

Junak obdobja med petdesetimi in šestdesetimi leti, ki je bil štirikrat drugi in trikrat tretji ter postal zmagovalec tako z uradnimi kot tudi z zasebnimi ekipami. Bil je vedno neustrašen in pogumen, od aktivnega dirkanja pa se je poslovil leta 2011, v starosti spoštljivih 81 let. Z eno besedo bi ga opisal kot legenda, ki zagotovo predstavlja vzor mnogim, ki so prišli za njim.

Stirling Moss

2.) David Coulthard

David je bil kot novinec postavljen na sedež Ayrtona Senne in marsikoga bi to zlomilo. Njegov eleganten in nežen stil vožnje danes ne bi prišel do izraza z vsemi elektronskimi pomagali, ki so na razpolago. Coulthard je bil običajno boljši na dirki kot na kvalifikacijah. Bil je štirikrat tretji in enkrat drugi ter eden izmed vodilnih voznikov v obdobju devetdesetih in v prvem desetletju novega tisočletja.

David Coulthard

3.) Gilles Villeneuve

Na tej lestvici prav gotovo ne sme manjkati Gilles, saj je njegova legenda večja od vseh naslovov, ki si jih kdo lahko zamisli. Njegovo neizprosno dirkanje brez popuščanja in mnogokrat preko meja bolida so ga naredili legendarnega. Žal pa ga je prav želja po naslovu v letu 1982 odpeljala v večnost, brez da bi ga osvojil.

Gilles Villeneuve

4.) Jackie Ickx

Preberite tudi  Ferrari razvoja še ne bo usmeril v leto 2020

Čisti talent, malce samosvoj, a z glavo na pravem mestu. Eden izmed najhitrejših na progi od sredine šestdesetih do konca sedemdesetih let. Bil je za volanom vseh najboljših ekip, a verjetno ob napačnem času. Na koncu je bil dvakrat drugi in se več let ponašal z največ zmagami na dirki za 24 ur Le Mansa. Njegov natančen stil vožnje ni bil v skladu z bolidi s talnim efektom. Ko je ugotovili, da je to prenevarno, je prenehal s Formulo 1.

Jackie Ickx

5.) Clay Reggazzoni

Po besedah velikega Enza Ferrarija: »Plesalec, uživač, playboy, in ko najde čas, tudi voznik.« Švicar s širokim nasmehom je zmeraj dirkal na zmago, tudi ko »ne bi smel zmagati« z Williamsom, je izkoristil priložnost. Njegovo drugo mesto leta 1974 ne odraža legende, kakršen je bil. Svojo kariero je končal za krmilom Ensigna, ki ga spravil na invalidski voziček.

Clay Regazzoni

6.) Ronnie Peterson

Ronnie ni bil samo ljubljenec občinstva, temveč tudi eden najboljših voznikov svoje generacije. Na drugem mestu je zaključil najprej v letu 1971 z ekipo March, nato pa tudi v svojem usodnem letu 1978 z ekipo Lotus. Negove divje vožnje in fantastičen občutek za obvladovanje bolida, tik preden bi zdrsnil, so bili legendarni in že za časa svojega življenja je postal legenda.

Ronnie Peterson

7.) Jacques Lafitte

Čeprav nikoli ni bil zares v boju za naslov, je bila njegova želja po zmagi zmeraj neverjetna. Pogosto je začel dirko daleč zadaj, a vendar pripeljal svoj bolid na stopničke ali celo do zmage. Ljubljenec tako Guya Ligiera kot Franka Williamsa je kariero končal leta 1986, ko se je del podvozja prebil v njegovo kabino in mu zlomil obe nogi. Tistega leta je Jacques dosegel dvakrat stopničke, kljub temu, da je bil že v triinštiridesetem letu starosti – za današnje čase nekaj nepojmljivega. Za vedno bo ostalo odprto vprašanje, do katere starosti bi bil lahko konkurenčen, če ne bi bilo omenjene nesreče.

Jacques Lafitte

8.) Gerhard Berger

Preberite tudi  Anketa: Ženske v F1 ali v samostojni dirkaški seriji?

Nedvomno eden izmed najboljših voznikov konca osemdesetih in začetka devetdesetih let. Bil je dvakrat tretji s Ferrarijem in tudi sovoznik Aytrona Senne v McLarnu v začetku devetdesetih. Šaljiv izven proge, a hiter in inteligenten za volanom, je bil morda malce neupravičeno postavljen v vlogo drugega voznika v ekipah (podobno kot zgoraj omenjeni Coulthard). Kljub temu velja za enega izmed najboljših voznikov svoje generacije.

Gerhard Berger

9.) Tony Brooks

Malce manj znan legendarni voznik iz petdesetih in zgodnjih šestdesetih let je bil enkrat drugi in enkrat tretji. Če bi vztrajal še do leta 1962, bi lahko sedel v zmagovalnem bolidu BRM. A če ga je sam Stirling Moss postavil po talentu še pred Clarka, je to verjetno eno izmed največjih priznanj, ki jih lahko osvoji voznik – priznanje svojega kolega.

Tony Brooks

10.) Bruce McLaren

Govorim o vozniku McLarnu, ki je od konca petdesetih let do polovice šestdesetih vozil za ekipo Cooper. Dosegel je enkrat drugo mesto v skupnem seštevku in enkrat tretje. Nato je postal konstruktor in ustanovitelj ekipe, ki jo poznamo še danes. Tretje mesto je ponovil tudi v svoji lastni ekipi, a zla usoda mu je odrekla možnost postati prvak leta 1970. Samo štiri leta kasneje bi lahko bil naslov njegov.

Bruce Mclaren

Nikakor ne smemo na njih gledati kot na poražence. Vsi zgornji vozniki so tisto, kar Formulo 1 dela veliko, kajti njihove zgodbe in zmage so večje od samih naslovov, katere nekateri zbirajo, a verjetno njihove veličine ne bodo nikoli dosegli.

 

Simon Jazbec

1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja