Lancia D50: bolid, ki je postal Ferrari…
…
Lancia D50 je zagotovo eden izmed legendarnih bolidov z začetka zgodovine Formule ena, tako zaradi svoje tehnične zasnove kot zgodovine na progi in izven nje. Nastane kot Lancia, po smrti Ascarija in predvsem finančnem zlomu Lancie, pa material ekipe in osebje prevzame Ferrari. Bolid boste lahko zasledili tudi pod imenom Lancia Ferrari D50, kasneje pa zgolj kot Ferrari D50. Potrebno pa je poudariti, da gre za isti bolid, ki pa se je z razvojem precej spreminjal.
Ko je veliki Ascari Ferrari zamenjal za Lancio, je bil prav projekt enega izmed inženirjev z olimpa Formule ena Vittoria Jana, ki je med drugim za Ferrari zrisal znani motor Dino tisti, ki ga je prepričal za prestop. Ascari je moral čakati leto dni, nato pa z je v Monte Carlu z Lancio D50 zletel v morje. Leta 1956 je naslov osvojil Juan Manuel Fangio,ki pa se je že naslednje leto vrnil v Maserati s katerim je leto kasneje osvojil še svoj zadnji, peti naslov. Tudi ostali člani t.i. tragične “Squadre Primavere” so na D50 dobili svoje mesto, a zgodba Lancie D50 se je tu šele zares začne.
Lancia D50 je zlasti s tehničnega vidika izjemno zanimiv bolid z rešitvami bistveno pred svojim časom, ki pa jih kasneje pri Ferrariju žal niso razvijali naprej. Šasija je bila zasnovana tako, da je bilo težišče čim nižje. Motor V8 je bil vgrajen celo postrani na način, da je bila glavna gred speljana diagonalno do menjalnika in ni šla skozi kabino, kar bi zvišalo bolid. Menjalnik je bil transverzalen, bolid pa je bil posledično krajši in okretnejši. Verjeli ali ne motor je bil že takrat delno nosilen, a glavna značilnost se je skrivala na bočnem delu bolida. Med prednjo in zadnjo osjo je bila struktura podobna današnjim bokom bolida, v njih pa ni bilo hladilnikov, temveč izpušne cevi in rezervoarji za gorivo, ki so bili tako čim bližje težišču. Vsa zasnova pa je predstavljala pomemben aerodinamični učinek pred zadnjim parom koles. Tudi motor je bil izredno dodelan. Šlo je za V8 agregat, kot med kraki pa je znašal 90° z dvema odmičnima gredema na vsakem kraku. Njegova prostornina je znašala 2488 cm3, hod in premer bata je bil skoraj enak (73.1×73.6mm), na koncu pa je razvil do 285 konjskih moči. Za lažje razumevanje koliko pred časom je bil Lancia D50 je potrebno pogledati v prihodnost. Ford Cosworth DFV s podobnimi lastnostmi je bil predstavljen leta 1967, prvi bolid z bočnimi strukturami Lotus 72 pa leta 1970, medtem ko je Lancia D50 dirkala že leta 1954.
Gre za bolid, ki je prepričal Ascarija in potem, ko je Mercedes iz Formule ena umaknil W169, še Fangia. Leta 1956 je osvojil svetovno prvenstvo kot Ferrari, toda to ni bil Ferrari, saj je to edini primer, ko je Ferrari uporabil material drugega proizvajalca, kar pa si verjetno Enzu nihče ni upal omeniti, ko je angleške ekipe imenoval “garažisti”. V sezoni 1957 je po mnogih predelavah dobil novo ime, Ferrari 801. V bistvu pa je še zmeraj šlo za bolid Lancia D50 brez značilnih bočnih rezervoarjev. Na žalost pa so najboljši časi Lancie D50 že minili, na sceno pa je prišel Maserati 250F
Simon Jazbec
