Morda se niti ne zavedamo dejstva, da je poleg Ferrarija zgolj en konstruktor bolidov brez, da bi imel sedež v Veliki Britaniji, osvojil naslov svetovnega prvaka. Če vržemo pogled na startno vrsto lahko ugotovimo, da imajo tudi Mercedes, Red Bull ali Renault raziskovalne in proizvodne hale šasij locirane v Veliki Britaniji, kljub temu, da na Velikih Nagradah dirkajo z zastavami drugih držav.
Matra, oziroma Mécanique Aviation TRAction, je izhajala iz koncerna, ki se je ukvarjal z različnimi panogami. Od proizvodnje delov za kolesa, avtomobilov in raket za vojaška letala. Kot, da to ne bi bilo dovolj, lahko o Matri govorimo, kot o proizvajalcu šasij, motorjev in tudi kot samostojni ekipi. Kot proizvajalec šasij so nastopali med sezonama 1967 do leta 1972 in 1975 do 1982. V sezonah 1979 in 1980 so sodelovali kot dobavitelj motorjev, z lastno ekipo pa nastopali v letih 1967 in 1968 ter v obdobju od leta 1970 do 1972. Če mislite, da so delali slabo se motite, kajti izdelovali so vrhunske proizvode, le niso jih znali povezati v delujočo celoto.
Leta 1969 je Matra s svojimi bolidi osvojila naslov svetovnega prvaka, toda takrat kot ekipa Matra international, kar je bilo ime ekipe Kena Tyrella. Za volanom francoskega bolida je bil Jackie Stewart, za njegovim hrbtom pa je bolid poganjal Cosworthov motor DFV. Sezona je bila res dominantna, saj je Stewart je nanizal šest zmag in eno drugo mesto. Ni pa šlo za zmago zasebnega moštva, kajti prav zaradi odsotnosti lastne Matrine ekipe je imela ekipa Kena Tyrella status uradne ekipe.
Kot zanimivost, in da bi imeli boljšo predstavo o tem kako napredni so dejansko bili pri Matri pa naslednje. V tisti sezoni je Johny Servoz-Gavin na VN Kanade osvojil točko, kar samo po sebi ni nič posebnega. Toda vozil je Matro MS 84, in čeprav je bil na cilju s šestimi krogi zaostanka, je dosegel edino točko za bolide s štirikolesnim pogonom v celotni zgodovini Formule ena.
Zaradi razhajanj v pogledih na tedanjo kvaliteto Matrinih motorjev in korporativnih nestrinjanj so se poti Matre in Kena Tyrella razšle, uspehi lastnih bolidov z lastnimi motorji v lastni ekipi pa niso niti zdaleč bili takšni kot so pričakovali in si želeli. Po treh sezonah so nato, kot konstruktorji obupali.
To pa še zdaleč to ni pomenilo konec Matre v Formuli ena. Kot sem že omenil so izdelovali tudi motorje in to v konfiguraciji V12. Bili so vezani na ekipo Guya Ligerja in s talentom Jaquesa Laffita tudi zmagovali. Seveda nikoli več tako, kakor v tisti malo čudni sezoni 1969, a so bili vselej hitri in pravi ter v borbi za zmago, ne glede na moč nasprotnikov.
A čeprav se zdi komu to konec zgodbe je tu še en podaljšek, ki je prav tako zanimiv in vezan na svet Formule ena. Matra je svoj avtomobilski del prepustila drugim lastnikom in ti so pristali v koncernu Pegeuota. Ko so pod vodstvom Jeana Todta začeli pustolovščino v endurancu z modelom 905 so imeli sedež v Vélizy-Villacoublay, torej prav v istih prostorih, kjer je bila nekoč Matra. Ob vstopu koncerna v Formulo 1, ko so dobavljali motorje Mclarnu, Jordanu in Prostu, je to bila v bistvu Matra, le pod drugim imenom.
Simon Jazbec
@simon Jazbec
