Sezona 1997 je bila za ekipo McLaren v marsičem prelomna. Morda je bila sprememba še najbolj vidna v barvah, saj se je Marlboro po 23. letih odločil podpreti drugo moštvo. V ekipo Rona Dennisa pa je takoj vstopil drugi tobačni gigant, Reemstma z znamko West. Čeprav je šlo za začetek Dennisu tako ljube črno sive barvne kombinacije, pa je bil prototip na predstavitvi obarvan v danes tolikokrat omenjeno oranžno.
Skrivnost in genialna tehnična rešitev tega bolida pa se ne skriva v barvi, temveč v podrobnosti, ki je prvi opazil fotograf Darren Heath. Namreč, nadvse zanimivo se mu je zdelo dejstvo, da je je imel bolid žareče zavore na zadnji osi v trenutku, ko je pospeševal oziroma ne bi smel zavirati. Seveda se je ob prvi priložnosti v boksih sklonil, naredil čimveč fotografij teh čudno žarečih zavor in ko se mu je ponudila priložnost (Nürburgring) je fotografiral tudi notranjost kabine. Na njej je videl nekaj, kar ga ni presenetilo. McLaren MP4/12 je imel tri pedale, toda pedal sklopke je že pred leti izginil iz kabine, McLaren je imel dve stopalki za zavore.
V principu je bila ideja, kot ponavadi, enostavna in genialna hkrati. Porodila se je v glavi Steva Nicholsa in je temeljila na tem, da je imel bolid poleg običajnega zavornega sistema, ki je deloval na sprednji in zadnji osi, še enega ločenega, ki je deloval samo na zadnjo os. Pri tem ni šlo za sistem nekakšne ročne zavore, temveč je sistem zavrl le notranje zadnje kolo (zadnje levo v primeru zavoja v levo). Jasno nam je, da diferencial v zavoju prenaša silo iz notranjega kolesa (ki mora opraviti krajšo pot) na zunanje (ki mora opraviti daljšo pot). Diferencial deluje tako, da silo prenaša iz kolesa, ki ima višji upor na tistega z nižjim. V kolikor bi v zavoju obe gnali enako, bi se zgodil zdrs prednjih koles in imeli bi t.i. understeer. Če pa ima bolid možnost zavreti samo notranje kolo na zadnji osi s tem ne samo, da na bolidu izniči understeer, temveč mu celo pomaga ostreje zaviti. Kot ekstremen primer si lahko predstavljamo šestilo s krakom na mestu in drugim, ki prosto kroži okrog. Ekipa Mclarna je torej preprosto proučila progo in določila na katero kolo, levo ali desno, bo sistem deloval. V ostalih ovinkih pa je bil sistem enak, kot pri ostalih bolidih.
V bistvu je ta mehanski sistem, ki je bil v popolnosti pod kontrolo voznikov, pomagal diferencialu opravljati svoje delo in kljub temu da je bil, ob besu Rona Dennisa, razkrit dokaj hitro, je bil MP4/12 celotno sezono znotraj pravil. MP4/12 je sicer zmagal samo tri dirke. Na zmagovalno stopničko je stopil v Avstraliji in Italiji z Davidom Coulthardom ter na Veliki nagradi Evrope, ki je bila hkrati prva zmaga Mike Hakkinena. Vzrok za manj uspešno sezono gre iskati predvsem v nezanesljivosti Mercedesovih motorjev FO110E in FO110F. V konstruktoskem seštevku so končali šele na četrtem mestu, celo za Bennettonom, ki je tistega leta zmagal zgolj enkrat.
Naslednjega leta pa se je zgodilo nekaj zanimivega. McLaren je pripravil nov bolid MP4/13 z istim zavornim sistemom (ki je lahko med dirko menjal zaviranje zadnjega levega ali desnega kolesa), toda težav z zanesljivostjo niso imeli več. Na drugi dirki sezone je Ferrari pri Charlieju Whiteningu vložil protest o skladnosti McLarnovega bolida z veljavnimi pravili. Ta je po dolgem razmisleku ugotovil, da gre pravzaprav za krmiljenje tudi na zadnji osi, kar pa je po pravilniku strogo prepovedano. Osebno se mi to zdi malce nenavadno, saj je sam Whitening ta isti sistem gledal več kot leto dni, a o kakšni nepravilnosti ni bilo slišati niti besede.
Čeprav je ta sistem nato izginil iz Formule ena, se je ponovno pojavil na cestnih avtomobilih McLarna v modelu MP4-12C. Torej avtomobilu podobnega imena, kot je bil bolid Formule 1 na katerem se je ta zavorni sistem pojavil prvič.
Simon Jazbec
@simonjazbec
Članek na nivoju
Hvala Miha