Aktivno vzmetenje v Formuli 1

0

Ko se zaslišimo pojem aktivno vzmetenje nam misli takoj odnese na obdobje 1992/93 v čas, ko so bolidi moštva Williams premočno zmagovali. Malokdo pa pomisli, da je bila takrat ta tehnologija stara že več kot desetletje. Aktivno vzmetenje je zmagovalo že prej, idejno pa je nastalo, kot zadnja genialna zamisel Colina Chapmana.

No vrnimo se v sedemdeseta, ko pri ekipi Lotus razvijejo bolida s talnim efektom Lotus 78 in Lotus 79, ki sta začela neko novo obdobje, toda že z njunim naslednikom Lotusom 80 so se pojavile težave. Veliko večino oprijema je dobil iz dna bolida, hkrati pa se je začel nepredvidljivo obnašati v trenutku, ko se je na grbini spremenila višina bolida, oziroma razdalja med progo in dnom vozila. Posledično so razvoj usmerili v reševanje te težave in nastal je Lotus 88, o katerem smo že pisali in je temeljil na ideji, da mehanična šasija deluje po svoje, medtem ko druga, imenujmo jo aerodinamična, sledi profilu proge in pomaga pri konstantno optimalnem oprijemu bolida.

Upogibanje pravil: Lotus 88

Kot vsi vemo so Lotus 88 prepovedali še preden bi dokazal svojo veljavo, a stranska ideja, plan B, ki je reševal težavo je bilo aktivno vzmetenje (kot zanimivost, poimenovanje je tudi njihova domislica). Colin Chapman je želel to tehnologijo na Lotusovih bolidih uporabiti v sezoni 1983, svojim inženirjem pa je dal leto dni časa za razvoj, šest mesecev poizkusov na cestnem Lotusu Esprit in šele nato na bolidu. No prve metre je aktivno vzmetenje naredilo 16. decembra 1982 na Lotusu 92. Žal pa je istega dne zjutraj Chapmana izdalo srce in svoje zadnje zamisli ni nikoli videl na svojih dirkalnikih. Razvojna naloga tega sistema je pripadla Nigelu Mansellu, ki pa zanjo ni našel dobre besede.

“Prve metre je aktivno vzmetenje naredilo 16. decembra 1982 na Lotusu 92. Žal pa je istega dne zjutraj Chapmana izdalo srce in svoje zadnje zamisli ni nikoli videl na svojih dirkalnikih.”

Aktivno vzmetenje je imelo takrat dve poglavitni slabosti, bilo je je težko in zmanjšalo je moč motorja. Vse te pomanjkljivosti so porajale dvom v učinkovitost sistema, toda ideja se je prijela tudi pri Williamsu, čeprav je bil njihov sistem dosti manj zapleten.

Kljub vsemu je v sezoni 1987 Lotus 99T z Ayrtonom Senno zmagal dve dirki, v Williamsu pa so aktivno vzmetenje v FW11B  vgradili v drugem delu sezone in z njim dosegli tri zmage, a Nigel Mansell ni bil prav navdušen. Po koncu sezone so pri Lotusu obupali, pri Williamsu pa so vztrajali, saj so kljub obema osvojenima naslovoma izgubili Hondine motorje in potrebovali so tisto nekaj več.

Ayrton Senna v Lotusu 99T

V sezoni 1988 pa vse ni delovalo, kot so si zamislili in v letih 89, 90 in 91 so imeli bolidi tradicionalno vzmetenje, toda v letu 1992 se je aktivno vzmetenje vrnilo, zanesljivo in učinkovito na bolidu, ki je nastal s tradicionalnem vzmetenjem, FW14B. Za volanom pa je bil ponovno njegov največji nasprotnik, Nigel Mansell. Tokrat pa je Britanec sistem znal izkoristiti v svoj prid in zasluženo osvojil naslov prvaka. Pri Lotusu so prav tako ponovno poizkušali, a to so bili njihovi zadnji vzdihljaji. Po vseh letih opuščenega razvoja pa novega preboja niti ni bilo za pričakovati.

Williams FW14B

Pričakovano so leta 1993 tudi ostali na silo začeli z aktivnim vzmetenjem, toda Williams je s FW15C imel preveliko prednost in Alain Prost je v svoji zadnji sezoni osvojil svoj četrti naslov svetovnega prvaka. Hkrati je to bilo tudi zadnje dejanje  bolidov z aktivnim vzmetenjem, zadeve, ki se je porodila v umu Colina Chapmana. Zadeva, ki je Nigel Mansell nikdar ni preveč ljubil in nazadnje tista, ki je njemu in Prostu prinesla naslov. Naslednjo sezono so se vsi vrnili h klasičnem vzmetenju, v duhu, da le kdo ne bi bil premočan.

Simon Jazbec

@simonjazbec

Camber

TOE

guest

0 Komentarji
Inline Feedbacks
Oglejte si vse komentarje