Danes se zdi samoumevno, da se po sezoni pokali podelijo tako med vozniki, kot med konstruktorji, toda na začetku temu ni bilo tako. Konstruktorskega so prvič podelili šele leta 1958, kar nekaj sezon po začetku moderne Formule ena. Takrat so bili med vsemi nastopajočimi tudi bolidi znamke Vanwall.
Mnogim danes neznano ime je bila kombinacija priimka njenega ustanovitelja Tonya Vandervella in ThinWALL bearing ali ojničnega ležaja. Vandervell je namreč izdeloval takrat najbolj znane ležaje in je imel, kot mnogi, konjiček tudi za dirke.
Samih bolidov v svojih tovarnah Vandervell ni izdeloval. Boljši je bil pri motorjih in komponentah, predvsem zaradi povezav z raznimi proizvajalci, ki jim je prodajal svoje ležaje.
Začel je s predelavo starejših Ferrarijevih šasij na dirkah, ki niso štele za prvenstvo, leta 1954 pa se je predstavil s prvim lastnim bolidom. Šasijo so mu po njegovi zamisli izdelali pri Cooper Car Company (ki so sodelovali tudi z lastno ekipo in bolidi). Uporabljal je motor, ki je bil v resnici kombinacija štirih motorjev in sicer je šlo za agregat motocikla Norton Manx, povezan z ohišjem Royce Rollsa tipa B.
Čeprav tudi za 50. leta zveni bizarno, je imel ta motor direktno vbrizgavanje Bosch, ki so ga Vanwallu dostavili zaradi dobrih Vandervellovih vezi z Mercedesom. Imel pa je tudi učinkovite Goodyearove zavore na disk, ki so jih proizvajali v Vandervellovih tovarnah. Na začetku je šlo za Formulo dve, saj so lahko s štirimi Manxovimi motorji skupaj dosegli nekaj manj od dveh litrov prostornine.
Prostornino motorja so povečevali in prišli so do delovne prostornine dveh litrov in pol v sezoni 1955. Kljub vsemu so ugotovili, da je šasija, ki je temeljila na znanju pridobljenem na starih Ferrarijih zastarela, Vandervell pa je najel mladega inženirja, ki mu je pomagal zrisati načrte nove šasije. Slišal je na ime Anthony Colin Bruce Chapman. Za leto 1956 je projektiral šasijo, ki ni bila nič revolucionarnega, a je vsebovala vse, kar je takratna tehnologija dopuščala.
Aerodinamike se je lotil Frank Costin (brat Mika Costina) in čeprav z bistveno slabšim renomejem od ostalih ekip se je Stirling Moss takoj odločil voziti za njih, čeprav je bil v letu 1956 še vezan na Maserati. Pridružil se jim je že naslednje leto.
V letu 1957 so za Vanwall vozili Tony Brooks, Stewart Lewis-Evans in Stirling Moss. Dosegli so tri zmage in presenetili vso konkurenco, a konec leta jih je čakalo grdo presenečenje. Za naslednjo sezono so določili, da so bo lahko kot gorivo uporabljalo le 130 oktanski bencin in ne alkoholnih mešanic, kot do tedaj.
Motor s širokimi bati, kot je bil Vanwallov, je potreboval dodatno hlajenje, ki ga je omogočalo prav gorivo na alkoholni bazi. To je pomenilo, da so bili v naslednji sezoni obsojeni na manj zanesljive motorje z manj konjskimi močmi (približno dvajset konjskih moči manj v primerjavi z Ferrarijem). Napore so usmerili v razvoj šasije, v okretnost in v oprijem vozila. Uporabili so nove Dunlopove pnevmatike s konstrukcijo iz naklonskih vlaken, polna jeklena platišča in menjalnik razvit na Porschejevih komponentah.
Stirling Moss in Tony Brooks sta tistega leta zmagala vsak po tri dirke. Končala sta kot drugi in tretji v prvenstvu, takoj za Mikeom Hawthornom v Ferrariju. Moss je bil drugi le za točko in če bo kdo pogledal rezultate bo videl, da si Moss in Brooks eden drugemu nista pobirala točk, naslov voznikov pa je zasluženo pristal v rokah voznika Ferrarija. Leta 1958 pa so prvič podelili naslov tudi konstruktorjem in tega je osvojil Vanwall, zasluženo. Sicer so njihovi bolidi nastali malce podobno kot stvor profesorja Frankensteina, kar pa niti ni važno, na koncu so se vpisali v zgodovino. Na žalost se je tudi zdravstveno stanje Tonya Vandervella poslabšalo in v roku nekaj let njegove ekipe ni bilo več, a njegovo ime danes še zmeraj ostaja v koncernu Mähle, kot sinonim vrhunskosti, saj je nenazadnje dosegel prvi konstruktorski naslov v Formuli ena.
Simon Jazbec
@simonjazbec
Tony Vandervell se je zapisal v zgodovino Formule 1
