Identiteta športne dirkalne znamke je nekaj zelo pomembnega. Prav danes je, v času kjer je v resnici le značka tista, ki sploh naredi razliko, pomembno, da se zavedamo korenin določenih znamk, pa čeprav je danes mnogim, tudi vodilnim bolj ali manj vseeno. Zmeraj smo nekako povezovali motor V12 s Ferrarijem (pa čeprav ga niso vedno imeli), neznosno lahkost elementov pa z Lotusom, toda danes bom govorili o Porscheju. Seveda Porscheju v Formuli ena in ne v “endurancu” in ne kot konstruktorju motorja TAG v osemdesetih in tistih šestih poraznih dirk leta 1991 v Footwork Arrowsu. Govorili bomo o obdobju med letoma 1957 in 1962, ko so sodelovali v prvenstvu kot konstruktorji, torej z lastno šasijo in motorjem.
Navdušenci veste, sinonim za Porsche preteklosti je bil motor boxer (s kotom med blokoma 180 stopinj) in zračno hlajenje. In svoje čase so bili temu zvesti. Na vsaki progi, na vsaki dirki in med bolidi z vsemi vodno hlajenimi motorji V oblike so se oni pojavili s svojimi zračno hlajenimi boxerji. V nasprotju z vsako, recimo temu logiko preprostega človeka, so vztrajali v svojem prepričanju.
No, da malo bolje razumemo zadevo, zračno hlajenje motorja ima tako svoje prednosti, kakor slabosti. Zračno hlajeni motor, kot pove že samo ime, oddaja toploto v zrak skozi rebra na bloku. Nima ne hladilnika, ne črpalke, ne cevi, torej precej manj komponent, ki se lahko pokvarijo ali izpuščajo. Po drugi strani, je toplotno območje delovanja zračno hlajenega motorja bistveno širše od tistega vodno hlajenega. Zaradi tega so tolerance bistveno večje in posledično je zračno hlajeni motor bolj potraten in manj čist, kakor vodni. Pravilnik je v tistih časih dovoljeval tudi takšne motorje, zato so v Porscheju to izkoristili in tekmovali v maksimalni formuli.
Začeli so počasi, tudi tako da so uporabili modele prvotno namenjene Formuli 2, šele nato Formuli 1 ( tudi to je bilo skladno s takratnim pravilnikom). Tako so predstavili modele 718 (bolid, ki je dirkal malodane povsod, v obliki formule ali prototipa), 787 ki je bil skladen s pravilnikom Formule 2, in ne nazadnje 804, model, ki je bil pravi bolid Formule ena, zamišljen in uporabljen samo za dirkanje v F1. Gnal ga je osem valjni motor boxer, zračno hlajen, s kubaturo 1494,38 kubičnih centimetrov, ki je pri 9,200 obratih v minuti imel približno 180 konjskih moči (BHP). Model 804 je dosegel vrhunec, ko je Dan Gurney dosegel edino zmago bolida v svetovnem prvenstvu Formule 1. Če kdo misli, da je to bore malo ali skoraj nič, si lahko ogleda konstruktorsko lestvico sezone 1962. Porsche je bil tudi pred Ferrarijem. Ta napor je bil za Porsche finančno prevelik zalogaj, sponzorjev takrat v Formuli ena še ni bilo in srebrni Porscheji so se po koncu sezone umaknili. Finančni vložki so bili preveliki, a hkrati so pri Porscheju svoje dokazali.
Seveda so bili časi drugačni. Druga pravila, druge korporativne logike, drugačni vodje ekip, in morda je bilo vse bolj prvinsko. Dirke so bile na prvem mestu, bolj kot politika in zakulisne igrice. Morda pa nam te skoraj pozabljene zgodbe govorijo, da so lastne korenine in načela pomembni, tudi v dirkah Formule ena. Mogoče pa je izhod iz te vsebinske krize nam ljubega športa prav v tem, da bi se ekipe in pisci pravilnikov malce zastrli v preteklost in dovolili vrnitev bolidov k lastnim koreninam, vrnitev k dirkanju.
Simon Jazbec
@simonjazbec
