Indianapolis 2005: Ko umrejo ameriške sanje

Ko pomislimo na dirke Formule 1 tam čez lužo, hote ali ne pomislimo na Indianapollis leta 2005. Zibelka svetovnega motošporta je gostila eno najbolj čudnih Velikih Nagrad v zgodovini. Bila je dirka na kateri je startalo zgolj 6 bolidov, in dirka na kateri je 14 dirkačev po krogu za ogrevanje zapeljalo v garaže. Bila je edina zmaga Michaela Schumacherja v tisti sezoni in dirka, ki je dokončno ubila Berniejeve ameriške sanje.

ZAČETEK KONCA..

Zgodba se je začela že na petkovih prostih treningih, Ko je Ralf Schumacher v Toyoti na ovalu, v ovinku št. 13 silovito trčil v zaščitni zid. Šlo je za isti ovinek v katerem je leto poprej Nemec popolnoma razbil svoj Williams-BMW, a tokrat je šlo za drugačen razlog. Michelinove gume. Da, to so bili časi, ko smo v Formuli 1 še imeli dva dobavitelja gum. Poleg omenjenega francoskega gumarja še japonski Bridgestone.

Nesreča Ralfa Schumacherja na petkovih prostih treningih je sprožila začetek konca VN ZDA.

Ovinek št 13 je zaradi visoke hitrosti za gume bolidov Formule 1 pomenil veliko obremenitev. Michelin je zaradi težav tudi pri ostalih moštvih dan pred dirko sporočil, da njihove gume ne omogočajo varnega dirkanja v omenjenem delu proge. Francozi so nameravali ekspresno pripeljati drugo specifikacijo svojih pnevmatik, a kmalu ugotovili, da le ta ne bi odpravila težave.

Dogajanje se je preselilo v zakulisje, kjer se je začelo mrzlično iskanje rešitve, da bi le videli dirko za VN ZDA. Michelin je direktorju dirke Charlieju Whitingu sporočil, da v kolikor se na ovalnem delu dirkališča ne zmanjša hitrost, od 10. kroga dalje ne morejo več jamčiti za varnost bolidov z njihovimi gumami. Predlagan ukrep je bil, da se v 13. ovinku hitrost omeji z dodatno šikano. Seveda se del karavane, ki je dirkal na Bridgestoneu s čim takšnim ni strinjal, no predvsem Ferrari, saj sta bila Minardi in Jordan na koncu le pripravljena najti kompromis.

ISKANJE KOMPROMISA..

Kmalu je postalo jasno, da je zadeva resna in začelo se je iskanje kompromisa. Maneverskega prostora pa je bilo zelo malo, saj je bilo potrebno po takratnem pravilniku odpeljati celotno dirko na enem kompletu pnevmatik. Na dan dirke se je zgodil sestanek na najvišjem nivoju. Prišli so šef dirkališča Tony George, Bernie Eccelstone, Charlie Whiting, predstavniki gumarjev, dirkači in vodje ekip. Prišli so prav vsi, z eno pomembno izjemo, Jean Todt. Vodje Ferrarija, ki je dirkal z Bridgestone gumami ni bilo, kar je že dalo slutiti končni razplet.

Na dan so prihajali številni predlogi. Od tega, da bi šikano uporabljali le Michelinovi dirkači, pa do ideje da bi šlo za eksibicijsko dirko oz., da dirkači na gumah francoskega proizvajalca za svojo uvrstitev ne bi prejeli točk. Fia je denimo predlagala, da Michelinove ekipe svojim dirkačem na ovalu omejijo hitrost vstopa in izstopa na problematičnem odseku. A, kot smo že omenili, Jean Todt pač ni prišel. Tudi predsednik FIE Max Mosley pa ni popuščal niti za milimeter.

Odgovorni so iskali rešitev, a prave volje za dogovor ni bilo.

KONEC AMERIŠKIH SANJ

In nastopil je čas dirke. Vsi bolidi so bili na startu in zapeljali v krog za ogrevanje. Gledalci so bili na svojih mestih, a napetost je bilo čutiti v zraku. In zgodilo se je. Jarno Trulli (Toyota) je s Pole Positiona zapeljal v bokse, brez oklevanja pa so mu sledili dirkači vseh ekip, ki so dirkale z Michelinovimi gumami. Svoje dirkalnike so z dirke umaknili Toyota, Mclaren, Williams, Sauber, Renault, Bar in Red Bull, kot so napovedali pred dirko.

Start šestih bolidov na VN ZDA 2005:

Na startni vrsti so se tako pojavili zgolj ekipe Ferrari, Jordan in Minardi, torej ekipe, ki so dirkale na Bridgestoneu. Na stadionu v Indianopollisu je zavladalo zatišje pred viharjem, vse dokler niso navijači družno pričeli z glasnimi žvižgi in metanjem različnih predmetov na dirkališče. Težko rečemo, da neupravičeno. Motošportni navdušenci, ki so plačali drage vstopnice so namesto dirkanja doživeli eno največjih fars.

In dirka? Zmagal je Michael Schumacher pred Rubensom Barichellom. Oba Ferrarija pa sta se skoraj izločila iz dirke v prvem ovinku. Uspeh kariere s tretjim mestom je dosegel Portugalec Tiago Monteiro z Minardijem, ki ne prej in ne kasneje, ni bil niti blizu podobnemu dosežku.

Scumacher, Barichello in Monteiro na odru za zmagovalce VN ZDA 2005

Tony Goerge na koncu dirke ni zamahnil s ciljno zastavico, lastnika dirkališča pa ni bilo niti na odru za zmagovalce. To je bil najmočnejši signal, ki ga je Bernie Ecclestone lahko dobil. Signal, da se ameriške sanje končujejo. Akterji so si sicer prizadevali popraviti slab vtis z vračili denarja in zastonj vstopnicami, a ameriški ljubitelji motošporta stvari ne pozabijo kar tako. Grenak priokus pa je še zmeraj v zraku.

In potem je leta 2012 prišel Austin v Teksasu, toda bodimo iskreni. Zadeva ni povsem primerljiva. Po Indy-u 2005 pa za Formulo 1 v Ameriki nič več ne bo, kot je nekdaj bilo.

Matej Plešej @F1.si

@matejf1-si

 

Preberite tudi:

1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja