V sodobni dobi avtomobilskega športa je uspešnost na stezi močno odvisna od telemetrije – ali metode zbiranja podatkov, ki jih je mogoče analizirati, da bi na ta način razumeli tudi najmanjše odtenke delovanja dirkalnika. Na prvi pogled množica številk in grafov izgleda nekoliko kaotična, kljub temu pa gre za ključni element delovanja tako inženirjev, kot tudi dirkačev.
TELEMETRIJA IN FORMULA 1
Telemetrija je v bistvu eden od razlogov, zakaj je F1 danes tehnično dovršen šport. Leta 1978 je Ken Tyrrell najel ameriškega fizika dr. Karla Kempfa, da je na njegove dirkalnike namestil številne senzorje in zabeležil čim več podatkov: hitrost, gibanje vzmetenja, smerne sile, plin, zaviranje itd.
Kempf je pri Goodyearju uvedel telemetrično metodo snemanja s trakom in jo pripeljal do F1, piše v članku New Scientist iz leta 1978. Prav tako “namerava v dirkalnik vstaviti mikroprocesor, takoj ko bo lahko rešil ekstremne težave z električnim hrupom in vibracijami. “
Ta metoda je Tyrrellu omogočila, da je iz dirkalnika iztisnil tone podatkov, do katerih druge ekipe preprosto niso imele dostopa. Če lahko s trde znanstvene perspektive razumete, kako deluje vaš bolid, ga lahko optimizirate na način, ki za človeka preprosto ni mogoč. Dovršen inženir bi lahko dirkalnik nastavil zelo dobro, toda kot je v zadnjih letih vse bolj očitno, se potrebne desetinke sekunde skrivajo v najmanjših podrobnostih.
Ko se je tehnologija razvijala in postajala bolj izpopolnjena, se je razvijala tudi telemetrija. Računalniški sistemi so lahko razlagali podatke brez človeške pomoči, z razvojem pa so se manjšale tudi dimenzije senzorjev, zaradi česar je logično rasla njihova količina.
Telemetrija vam ponuja ogromno informacij o dirkalniku in vozniku. Glede na način vožnje lahko ekipe ugotovijo, zakaj je recimo posamezni dirkač počasnejši od moštvenega kolega. Ko je telemetrija vstopila v avtomobilski šport je prispevala k eksponentnemu razvoju dirkaške tehnike na vseh področjih. Prispevala je k izpopolnjevanju najmanjših podrobnosti, dirkač pa posledično natančno ve, kje izgublja čas proti svojemu ekipnemu tovarišu.
Telemetrija ni popolnoma brezhibna in nanjo se dirkač ne more zanesti pri vsaki spremembi dirkalnika. Ko se vozniki usedejo za volan, je v funkciji vozila nedvomno človeški element. Različni vozniki uporabljajo različne nastavitve in čeprav jim lahko inženir pove, da njihovo zadnje krilo potrebuje drugačno nastavitev, dirkač pa ima ob tem težave, tehnologija tega ne more racionalizirati.
KAKO ZBIRATI TELEMETRIJO
Dandanes je po F1 dirkalniku razpršenih preko 120 različnih senzorjev, ki spremljajo njegovo delovanje in zbirajo podatke s hitrostjo več kot 10 MB na sekundo. Ti podatki se preko antene na sprednjem delu avtomobila pošljejo v garažo, od tam pa jih je mogoče poslati nazaj na sedež ekipe za nadaljnjo analizo. To je še posebej pomembno v obdobju pandemije COVID-19, ko je osebje na progi omejeno. Ti podatki se lahko prikažejo tudi na voznikovem volanu, kar mu pomaga, da se sam odloča o posameznih situacijah na stezi.
Po dirki so ekipe zbrale vsaj 30 GB podatkov, včasih pa količina zbranih informacij doseže celo številko 100 GB ali več. Medtem ko se nekateri podatki pošiljajo prek antene, se drugi zbirajo, ko inženir priklopi dirkalnik na prenosni računalnik.
KAJ JE POTREBNO SPREMLJATI?
V tem trenutku praktično ni ničesar, česar ne bi mogli spremljati pri zbiranju telemetrije. Če del dirkalnika nekaj naredi, je to mogoče količinsko opredeliti s podatki in nato analizirati ter izpopolniti.
Najpogostejši elementi, ki so podvrženi meritvam so
- Hitrost dirkalnika
- Hitrost posameznega kolesa
- podkrmarjenje in prekrmarjenje
- Kot volana
- Pospeševanje
- Prednje in zadnje zavore
- Prestavljanje
- Vrtljaji motorja
- Pritisk v pnevmatikah
- DRS
- Mapa motorja
- Navor
- Gorivo
- Primerjava krogov
- Centrifugalne sile
- podtlak
- Položaj sklopke
- Hidravlični tlak
- Tlak olja
- Temperatura motorja
- Prenos
- Izpuh
- Zbiranje električne energije
INTERPRETACIJA PODATKOV
Če ste kdaj videli inženirje, ki sedijo na komandnem pultu, lahko občasno zagledate nekaj zapletenih grafov in številk To je telemetrija, ki pa pravzaprav ni tako zapletena, kot se zdi na prvi pogled.
Graf pogosto predstavlja en krog po posamezni stezi (to je os x), nanj pa se lahko preslikajo tudi posamezni sektorji ali ovinki (os y)
Ob pogledu na graf lahko tako razberemo vožnjo dirkača v posameznem krogu in način na katerega uporablja plin, zavore, uporabo električne energije itd.
Bistven element za intepretacijo podatkov je njihova primerjava. Telemetrijo posameznega dirkača je moč primerjati npr. z njegovim moštvenim kolegom, podatki iz prejšnjih sezon, podatki iz simulatorja ali podatki iz različnih krogov.
Inženirji lahko tako natančno vidijo v katerem delu steze je posamezni dirkač hitrejši, s pomočjo podatkov pa je moč najti tudi vzrok. Pogosto lahko slišimo, kako inženir svojemu dirkaču naroči, naj v določenem ovinku zavira pozneje, ga odpelje z drugo prestavo ali pa spremeni kot vstopa ali izstopa.
