Po prvih predstavitvah nove generacije dirkalnikov je že jasno, da so ekipe pri snovanju novih bolidov ubrale zelo različne pristope, kar posledično pomeni, da lahko v sezoni 2022 pričakujemo kar nekaj presenečenj.
Če pustimo ob strani “model” Red Bulla, se zasnove Haasa VF-22, Aston Martina AMR22 in McLarna MCL36 med sabo močno razlikujejo, veliko bolj kot so se med sabo razlikovali F1 dirkalniki ob koncu lanske sezone.
Najbolj očitne vizualne razlike so v tem, kako je vsaka izmed ekip olikovala svoje hladilne sisteme, kar je močno vplivalo na obliko njihove šasije, zlasti kar zadeva stranske elemente in pokrove motorja.
Zaradi poenostavljenih pravil je sedaj manj možnosti za kompleksnost stranskih aerodinamičnih elementov, ki so letos zaradi večih razlogov oblikovani bistveno drugače.
Novi Venturijevi tuneli na dnu, ki predstavljajo približno 50 % celotne potisne sile dirkalnika, zavzamejo prostor na sprednji strani stranic, ki je bil prej rezerviran za zračne vstopnike. Hkrati je medosna razdalja bolidov sedaj regulirana in mora znašati med 3460-3600 mm, posledično pa imajo ekipe manj površine, ki bi jo namenili za oblikovanje zračnih vstopnikov in njihovih kanalov. Učinek zračnega toka ob stranicah je letos neprimerno manjša kot v preteklih letih, ekipe pa so zato tem površinam namenile nekoliko manjšo pozornost kot v preteklosti.
Obstajata dve glavni poti za pospeševanje zračnega toka okoli stranic z namenom, da le ta prispe čez difuzor s čim večjo hitrostjo. Prva pot vodi skozi spodrezan stranski podstavek, ki je oblikovan v obliki črke S, če gledamo naravnost. To povzroči spremembo zračnega tlaka, ki pospeši pretok zraka. Druga pot vodi v stranski podstavek, ki ga najdemo strmo navzdol v samem profilu.
Pri Haasu lahko opazimo blago spodrezane stranice, ki so obrnjene blago navzdol, vendar niso oblikovane niti približno tako ekstremno, kot je bilo to značilno za bolide prejšnje generacije.
Pri Aston Martinu lahko lahko opazimo radikalno rešitev za ohranitev podobnega profila kot lani, hkrati pa je moč opaziti dvig celotnega hladilnega sistema, vključno z zračnimi vstopniki.
Aston Martin pa je zaradi tega, gledano s tlorisa oblikovan izredno nenavadno, saj je površine ravnega dna bistveno manj kot pri konkurenci, AMR22 pa nima oblike “solze”, temveč škatle.
McLaren je ubral povsem drugo pot, saj je sledil lanski filozofiji ekipe Alpine in svoj hladilni sistem lociral na samem pokrovu motorja. To je ekipi iz Wokingu omogočilo, da je obdržala poudarjen profil “Coca Cola steklenice”, v stranskih podstavkih pa ne opazimo skoraj spodreza. Obstajajo jasne razlike v filozofiji tudi pri postavitvah sprednjih kril in vzmetenja, ki pa jih bo moč podrobneje analizirati, ko bodo svoje rešitve predstavila še ostala moštva.
