Gian Carlo Minardi: Intervju z legendo Formule 1

Gian Carlo Minardi je oseba, ki je pustila velik pečat v Formuli 1. Legendarni vodja in lastnik ekipe Minardi v ekskluzivnem intervjuju za Portal F1.si deli spomine na Ayrtona Senno ob 25. obletnici njegove tragične smrti in predstavi svoj pogled na današnjo Formulo 1.

Gospod Minardi, kakšen je vaš spomin na Ayrtona Senno? Lahko delite z nami, kakšen je bil kot človek in ne samo voznik?

Moj odnos z Ayrtonom Senno se je začel leta 1982, ko sem mu ponudil možnost nastopati z mojo ekipo Formule 2. Ayrton je pristopil ter mi razložil svoje program in načrte. Najprej se mi je zahvalil, ker sem mu ponudil volan, brez da bi od njega zahteval denar. Imel je že do potankosti izdelan načrt, ki bi ga popeljal do naslova Svetovnega prvaka v sezoni 1988, kar je kasneje seveda tudi uresničil. Od tistega dne je med nama nastala vez, ki je segala onkraj odnosa med lastnikom ekipe in voznikom. Nastal je odnos med dvema prijateljema, obema navdušenima nad tem športom, ki sta si, do tistega prekletega 1. maja 1994, izmenjala mnogo mnenj, mnogo nasvetov, ki sem mu jih dal, mnogo razmišljanj, ki so se dotaknila dela vodje ekipe in voznika v Formuli 1. Bil je čudovit odnos.

Ayrton Senna: Kaj je bila njegova zadnja želja

Znana je anekdota, da bi Ayrton kariero končal pri vaši ekipi. Ste kdaj sanjali, kakšna bi lahko bila ta sezona?

Najprej, bil sem zelo počaščen, ko je Ayrton vpričo svojega očeta in nekaterih skupnih prijateljev dejal, da je njegov namen najprej osvojiti 5 naslovov Svetovnega prvaka, kar je bilo takrat dojeto kot največji dosežek, torej izenačiti Fangia. Nato, ko bi bil zapisan med največje v zgodovini, pa bi prišel k meni, da bi povzdignil ekipo. Toda na žalost nam razni »če« ter »ampak« ne pomagajo dosti. Vsekakor je bil to velik izraz spoštovanja in zaupanja, ki se pa je prekinilo zaradi že omenjenega 1. maja. Zame bi bila to izjemna čast. Menim, da bi Ayrton obljubo držal, toda ponavljam, »če« in »ampak« ne pišejo zgodovine.

Pojdiva k sedanjosti. Kakšno je vaše mnenje o satelitskih ekipah in kako vidite na daljši rok njihovo sposobnost biti konstruktorji?

V sezoni 2019 smo videli veliko zgostitev ekip druge lige oziroma drugega jakostnega razreda, kjer pa so nekateri bolidi skoraj kloni bolidov iz prve lige. Jasno je, da kot bivši konstruktor tega ne vidim v pozitivni luči, zaradi več razlogov. Najprej pride do zmanjševanja pomena besede konstruktor ter posledično njegove intelektualne lastnine. Nato se verjetno ne bo več izšolalo novih kadrov, novih inženirjev in novih mehanikov, ker bi bila vsa pozornost usmerjena samo še k glavni ekipi. Posledično je to tako velika degradacija, da tekmovanja ne bi mogli več imenovati Svetovno prvenstvo med konstruktorji. Kolikor mi je znano, je Concorde Agreement še zelo daleč od tega da bi bil sprejet.

Kako vidite nove generacije voznikov? Imajo možnost in čas, da dozorijo, kot je bilo to nekoč, ali pridejo v Formulo 1 prezgodaj in imajo preveliko željo se dokazati?

Mislim, da se je svet spremenil. Ko sem začel jaz svojo zgodbo v Formuli 2 in kasneje Formuli 1, smo zmeraj delali z mladimi, a mladi so takrat imeli 19 oziroma 20 let. Danes začnejo, ko so stari 15 let in en dan, pri 17. so že oblikovani in imajo določene izkušnje, so že dosegli mnogo, zato se lahko ponudijo ekipam in so pri 20. izjemno zreli, kot to vidimo pri nekaterih, med katerimi najbolj izstopa Leclerc. To mladost sam vidim izjemno pozitivno, kajti ves šport je naravnal standarde navzdol, kar se tiče starosti, in mnogo zadev se je spremenilo, zato se je posledično temu prilagodil tudi avtomobilizem, čeprav je v avtomobilizmu veliko odvisno tudi od drugih faktorjev, ki nimajo zveze s specifičnimi sposobnostmi posameznega voznika.

Kako pa vidite prihod mnogih voznikov z znanimi priimki v Formulo 1?

Pozitivno, ampak do trenutka, ko sami zmorejo prenesti ta pritisk, ki ga sam priimek nosi s seboj. Na žalost delamo v poklicu, kjer je le štoparica tista, ki odloča o tem, kdo lahko pride, kdo lahko ostane in kdo lahko postane šampion. Med vsemi izstopa Schumacher, pri katerem vidim in občudujem, da zna nadzirati pritisk, ki ga prinaša njegov priimek. Je voznik, kot tudi drugi s pomembnimi priimki, kateremu zaenkrat kaže, da mu gre dobro, vendar le prihodnost bo povedala, če lahko doseže nivo očeta. Ravno Schumacher je takšen primer, kjer nisem prepričan, da mu primerjava z očetom koristi.

Najlepša hvala, gospod Gian Carlo Minardi, za vaš čas, da smo lahko uresničili ta intervju za Portal F1.si.

Spraševalec: Simon Jazbec

Foto: lastni arhiv

1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja