Katera je bila najljubša barva Enza Ferrarija? Večina bi verjetno pomislila, da je bila njegova najbolj priljubljena barva seveda rdeča, druga rumena in zatem črna.
Znano je, da je bil Enzo nekoliko ekscentričen človek, skrit za svojimi sončnimi očali. Ogromno časa je preživel v svoji pisarni, večinoma delal pozno v noč, brez da bi kdaj zares odšel na dopust. Kot človek pretekle ere je vse svoje misli zaupal papirju. Tudi ko so drugi natipkali pisma namesto njega, jih je Enzo zmeraj sam podpisal z nalivnim peresom. O tem ni niti najmanjšega dvoma, kajti Enzo Ferrari je svoje nalivno pero zmeraj napolnil izključno z vijoličnim črnilom.
Se vam to zdi nenavadno? Pravzaprav se za tem izborom skriva zanimiva in prisrčna zgodba. Enzov oče, Alfredo Ferrari, je imel delavnico za obdelavo kovin. Kot podjetnik na začetku prejšnjega stoletja je moral pisati pisma, fakture in podobno. Ker takrat še ni bilo računalnikov ali fotokopirnih strojev, je Alfredo vsako pismo kopiral tako, da je v pisalni stroj vložil dva lista papirja, med njiju list kopirnega papirja in na pisalni stroj spisal dokument. Nato je vzel poseben kopirni svinčnik (podoben navadnemu, le da ima med grafitom tudi pigment in se ga zato ne da izbrisati) in se podpisal. Prvi, izvirni, izvod je poslal naslovniku, drugega pa je spravil v posebno mapo. Na kopiji je bilo vse napisano v vijolični barvi, kar je malemu Enzu ostalo v spominu. Tako kot je nekdaj občudoval očetov vijoličen podpis, se je tudi sam do smrti oklepal vijolične barve. Pravzaprav ni niti enega znanega lastnoročnega zapisa, da ne bi bil te barve.
Ohranjeni so njegovi podpisi, ko se je ljudem zahvalil za voščila ob rojstnem dnevu, na vabilih na tradicionalno božično večerjo in podobno. Ta kratka sporočila so povečini natipkana na pisalni stroj, Enzo naslovnika vika in v vseh je prisoten njegov prisrčen in odkrit stil. Enzo pa ni podpisoval zgolj vabil in zahval, pač pa je ohranjenih tudi precej poslovnih pošt in pogodb. Ena izmed njegovih bolj znanih lastnoročno napisanih sporočil v vijolični je pripomba na robu strani pogodbe s Fordom. Zraven odstavka, ki je imel mnogo podčrtanih besed, je narisal velik klicaj in napisal: »No, non ci siamo,« kar bi lahko prevedli kot: »Ne, tako ne bo šlo«.
Sloves o priljubljenem črnilu Enza Ferrarija je segal tako daleč, da je za božično darilo redno dobival litrsko steklenico iz bližnje papirnice, kjer je naročeval pisarniške potrebščine. Ta papirnica obstaja še danes, imenuje se Cartoleria Olivieri in se nahaja na naslovu Via Claudia 95 v Maranellu. Morda obstaja tam še kdo, ki je osebno poznal Enza Ferrarija in natanko ve, katero črnilo je uporabljal. Vsak proizvajalec ima namreč svoje posebne odtenke. Najverjetneje je, da so specifično črnilo vijolične barve naredili v tovarni Giovannija Gnocchija v Milanu. Danes ne boste več mogli pisati z enakim črnilom kot Enzo Ferrari, saj je le-to že desetletja izven proizvodnje.
Če so glede črnila Enza Ferrarija precej jasne zadeve, pa se večji dvom pojavlja pri vprašanju o nalivnih peresih, ki jih je uporabljal. V rekonstrukcijah njegove pisarne lahko vidimo različna nalivna peresa, edino, ki je nesporno pripisano njemu, pa je Montblanc 149.
Pred časom se je pojavil predlog, da bi ponovno naredili Enzov znameniti odtenek črnila in ga pod njegovim imenom tudi prodajali, a je Ferrari zahteval prevelik honorar za avtorske pravice. V poplavi kap, majic in raznih spominkov bi bilo črnilo in nalivno pero zagotovo zanimiva popestritev. Zgodba o črnilu Enza Ferrarija se je morda začela kot bizarna muha Velikega Starega, a kmalu je prerasla v del njegove globoke osebnosti. Vse skrivnosti Enza Ferrarija še zdaleč niso bile razkrite, zgodba o njegovi priljubljeni barvi pa pojasnjuje, zakaj so njegovi podpisi tako edinstveni.
Simon Jazbec
