Najhitrejši krog: Ko se točka razdeli na sedmine

Nedavna uvedba točke za najhitrejši krog na dirkah Formule 1 pravzaprav ni nova pogruntavščina. Takšno pravilo se je pojavilo že pred mnogimi leti in se izkazalo za neučinkovito. Pisalo se je leto 1954, klasična doba nepozabnih junakov. Vozniki so se zbrali na štartu za Veliko nagrado Velike Britanije. Na pole positionu je bil Juan Manuel Fangio, dirko pa je od začetka do konca vodil José Froilán González, ki je prav na istem prizorišču tri leta prej dosegel prvo zmago za Ferrari. To je bila druga in zadnja zmaga Bučmana (»El Cabezón«) s Ferrarijem, v njegovi najboljši sezoni v Formuli 1, ki jo je končal na drugem mestu.

V tem obdobju so čase voznikov merili ročno, na desetinko natančno, to je bilo možno zaradi večjih časovnih razmikov med vozniki. Toda na tej dirki se je zgodilo nekaj neverjetnega – sedem voznikov je doseglo najhitrejši krog: Fangio, González in argentinski rojak Marimón, Italijan Ascari, Francoz Behra ter Britanca Moss in Hawthorn. En Mercedes, en Gordini, dva Ferrarija ter trije Maseratiji so dosegli enak čas, točno minuto in petdeset sekund, kar je bilo pet sekund počasneje od pole positiona. Seveda so zagato rešili na gentlemanski način, skladno z duhom časa. Nagrada za najhitrejši krog je bila ena točka in gospodje so si jo razdelili. Tako je vsak dobil sedmino točke in jo prišteval k rezultatom do konca sezone. V takratnem času so si vozniki lahko celo delili bolide, kar je pomenilo, da sta si oba nato razdelila dosežene točke. V sezoni 1954 je na primer že omenjeni »Bučman« González kar tri dirke delil bolid s svojimi kolegi. Skupno je dosegel neverjetnih 26 in devet štirinajstin točke, od katerih so mu šteli 25 in eno sedmino.

Razpredelnica voznikov, ki so osvojili točke na VN Velike Britanije 1954

V sodobni Formuli 1 se meri čas na tisočinko natančno, kar pa ne pomeni, da ne more priti do podobnega primera, kakršen se je zgodil na VN Velike Britanije 1954. Na kvalifikacijah za VN Evrope so na primer leta 1997 enak najhitrejši čas dosegli trije vozniki: Jacques Villeneuve, Heinz-Harald Frentzen in Michael Schumacher. Torej je tudi v današnjem času, s precej naprednejšo tehnologijo v primerjavi s 50. leti, možno doseči enak čas na krog. Posledično bi lahko tudi dva ali več voznikov doseglo najhitrejši krog. Bomo z uvedbo pravila o točki za najhitrejši krog ponovno doživeli delitev le-te na polovico, tretjino ali četrtino? Ali pa bodo vsi, ki so dosegli najhitrejši krog, dobili svojo, celo točko?

Ulomki v razpredelnici doseženih točk res nekoliko zmedejo, vendar sam princip, da so si vozniki na VN Velike Britanije 1954 nagrado razdelili, odseva pravi duh Formule 1 – to je pravičnost in gentlemanski pristop k dirkam. Morda je to ena izmed možnih rešitev Formule 1 iz krize. Nedvomno bo potrebno narediti kaj bistveno večjega, kot samo dati točko za doseganje najhitrejšega kroga. Dodatna točka za najhitrejši krog je preživeta ideja, ki ne bo spremenila situacije. Poleg idej iz preteklosti bi bilo po mojem mnenju potrebno tudi vnesti duh preteklosti, drugače bo vse le bolj zapleteno in nič bolj zanimivo.

 

Simon Jazbec

Nesmisel dodatne točke za najhitrejši krog

Preberite tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja