Ferrari in Multi 516

Ob prvih govoricah lansko leto, da bo Charles Leclerc prestopil v Ferrari, sem bil skeptičen. Domneval sem, da mu primanjkuje izkušenj in da še ni zrel za sedež v Ferrariju. Sezona v kateri drugi ekipi bi mu pomagala dvigniti samozavest in mu v glavi zarisati mejo med dovoljenim in prepovedanim. Odgovorni za izbiro voznikov so očitno menili, da je Leclerc že pripravljen. Toda na VN Avstralije smo bili priča dialogu, ob katerem bi morali v glavah navdušencev začeti zvoniti vsi alarmni zvonci.

Leclerc: Ali naj ostanem za Sebastianom? Ferrari: Da…

Čeprav vsi mediji opisujejo Charlesa Leclerca kot šampiona prihodnosti, si je dovolil nekaj, kar zagotovo nihče od velikanov preteklosti in tudi sedanjosti ne bi storil. Po radijski zvezi je ekipo vprašal, kaj naj stori. Predstavljajte si Jamesa Hunta ali pa Nikija Laudo, da bi kaj takega naredila. Ali pa Ayrtona Senno, ki bi kolebal, ali naj prehiti Prosta ali naj v njega trči ali pa naj vozi v njegovem zavetrju in bi za mnenje povprašal Rona Dennisa.

Ferrari: Nismo želeli ničesar tvegati

Po navadi gre komunikacija v nasprotni smeri, torej iz boksov do voznika, kjer se mu zaukaže, naj se umiri oziroma neha napadati moštvenega kolega ali pa naj se mu celo umakne. Spomnimo se, kako avtoritarno je Ross Brawn umiril Rubensa Barrichella, ko je le-ta hotel napasti Jensona Buttna. Še en takšen primer je, ko je Felipe Massa dobil sporočilo: »Fernando is faster than you«. Zagotovo pa nismo pozabili epskega stavka iz Mercedesovega komandnega pulta: »Valterri, it’s James«. Iz komandnega pulta pričakujejo poslušnost od voznika, vendar niso zmeraj uspešni pri tem. Spomnimo se le slavnega Multi 21, ko Sebastian Vettel ni sprejel ukazov in je gladko napadel ter prehitel moštvenega kolega Webbra za zmago.

VIDEO: Sepang 2013, Vettel-Webber& Multi 21

V Leclercovem primeru se mi zdi sporna predvsem izbira besed. Ekipe v boksih namreč ni vprašal, ali lahko napade Vettla, temveč je vprašal, ali lahko ostane za njim. S tem je dal,  po mojem mnenju, vedeti, da je njemu pravzaprav bolj udobno, če ostane zadaj. Če to primerjamo z zahtevami drugih voznikov, ti zmeraj zahtevajo dovoljenje, da moštvenega kolego prehitijo, kajti prav moštveni kolega je prvi nasprotnik na progi. On je tisti z enakim materialom in prva primerjava, ki pravzaprav pove, koliko je vreden posamezni voznik.

Prav vsi veliki šampioni so bili tako ali drugače veliki egi in neizprosno kruti do svojih nasprotnikov, tudi do moštvenih kolegov. Si kdo predstavlja na primer Maxa Verstappna, da bi komandni pult Red Bulla vprašal kaj takšnega? O Maksu si lahko mislimo marsikaj, a strinjamo se lahko, da ga nihče iz boksov ne bo ustavil, če bo hotel koga prehiteti.

Skratka, le talent in hitrost nista dovolj, da postaneš šampion Formule 1. Potreben je karakter, želja po borbi in zmagi. Verjetno bi se vsi veliki vozniki, kot so Senna, Schumacher, Vettel in Hamilton, kaj hitro izgovorili na napako na radijski zvezi. V pogodbi bi jim lahko pisalo marsikaj, vendar bi se oni na to požvižgali. Charles Leclerc se bo moral tega odnosa in razmišljanja še naučiti, kajti prijazni fantje ne pridejo daleč v Formuli 1.

 

Simon Jazbec

Pomen matematike in moštveni ukazi v Formuli 1

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja