Varnostni pasovi v Formuli 1

Danes so seveda varnostni pasovi prisotni v vsakem avtomobilu, z namenom zmanjšanja možnosti poškodb, čeprav predstavljajo komu tudi nadlogo. Tudi v današnji Formuli 1 so varnostni pasovi nekaj običajnega in samoumevnega. Vendar ni bilo vedno tako. Njihova obvezna uporaba je bila uveljavljena šele leta 1972, kar je precej pozno. Seveda so jih nekateri vozniki uporabljali že prej, v izogib številnim poškodbam in smrti, ki so jih doživeli njihovi predhodniki v 50. in 60. letih.

Prav z varnostnimi pasovi je povezana anekdota o koncu vrhunske kariere Grahama Hilla. Leta 1969 so v Lotusih že imeli varnostne pasove, a na Veliki nagradi ZDA v Watkins Glenu se je v 88. krogu Graham zavrtel na oljnem madežu na progi in motor se mu je ustavil. Odpel je pasove, skočil iz bolida, ga porinil ter tako ponovno zagnal. Zaradi nepričakovanega zapleta ni bilo časa, da bi se ponovno pripel. Poleg tega je imel je težave z zadnjo pnevmatiko, kar je tudi sporočil v bokse. Vendar preden jih je dosegel, mu je pnevmatiko že razneslo, neprivezanega Hilla pa je izstrelilo iz bolida. Iz bolnišnice je svoji ženi sporočil, da žal dva tedna ne bo sposoben plesati, hkrati pa je to dokaz, kako pomembno funkcijo imajo varnostni pasovi.

A varnostni pasovi nimajo le funkcije, da držijo voznike v kabini pri morebitnem trku, pač pa jim tudi pomagajo med vožnjo, da njihovo telo ne zadene ob sam bolid pri visokih bočnih pospeških. Naslednjič, ko boste gledali dirko Formule 1, bodite pozorni, kako močno mehaniki zategnejo voznikove pasove, pogosto tudi med postanki v boksih. Ti morajo po Tehničnem pravilniku FIA (točka 14.4) obsegati dva pasova čez ramena, enega okrog pasu in dva med nogami, poleg tega morajo ustrezati standardu FIA 8853-2016. Skupaj jih drži zaponka s hitrim sistemom odpiranja na sredini. Varnostni pasovi pa morajo bit tako pritrjeni, da omogočajo reševalcem, da izvlečejo poškodovanega voznika iz vozila skupaj s sedežem, torej ne da bi sneli pasove.

Preberite tudi  Wolff: Ferrari bo v Spaju in Monzi težko premagati
Hamilton in Rosberg o varnostnih pasovih

Žal tudi ustrezno zapeti varnostni pasovi ne morejo vedno preprečiti tragičnih dogodkov. Eden izmed takšnih je smrt Gillesa Villeneuva v Zolderju leta 1982. Nesrečnega voznika je iz bolida izstrelilo, kljub temu da je bil pripet z varnostnim pasom. Po pričevanju Harveyja Postlethwaita se je Gillesov Ferrari z nosnim delom zaril v mehki pesek podobno kot puščica. Inercija motorja je bila tako močna, da je polomil šasijo pred seboj in iztrgal tako sidrišče sedeža kot tudi vsa sidrišča varnostnih pasov. Kasneje so v Maranellu naredili simulacijo trka, a prav Doc Harvey je dejal, da so bile sile neverjetne, bistveno večje od teh, ki so jih predvideli. Seveda so tudi takšne tragedije pripomogle k še višjim varnostnim standardom, zato danes ne vidimo več takšnih nesrečnih dogodkov.

Varnostnih pasov ne izdelujejo ekipe same, ampak jih priskrbijo zunanji dobavitelji. Če pozorno pogledamo, lahko na bolidih opazimo imena, kakor so Sabelt, Sparco, Willans, TWR, Takata in Schroth. Vsekakor so varnostni pasovi element v bolidu, katerega vpetje mora biti načrtovano zelo pazljivo, saj mora zdržati ogromne sile, hkrati pa vozniku omogočati nemoteno dihanje, premikanje rok in nog. Izdelani morajo biti po strogih standardih, in čeprav so jih zapovedali razmeroma pozno, so danes eden glavnih varnostnih elementov v Formuli 1.

Simon Jazbec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja