Maurizia Arrivabeneja nikoli nisem preveč cenil in resno jemal. Njegove dramatične izjave so malokdaj povedale kaj novega. Rad je ponavljal ene in iste fraze in obljubljal zmage, ki jih nato niso nikoli udejanjili. Do njega sem bil pogosto kritičen, saj sem menil, da njegov način vodenja le povečuje pritisk na ekipo, namesto da bi ga pomagal zmanjšati. Že prej se je vedlo, kakšen je Maurizio, pa ga je vseeno za vodjo izbral sam Sergio Marchionne.
Arrivabene je bil na mesto vodilnega moža v Scuderii postavljen namesto Marca Mattiaccija, ki je bil zgolj mašilo po Domenicalijevem odhodu. Matiacci sicer ni bil napačen vodja, a imel je eno lastnost, ki je marsikoga zmotila – ni želel biti lutka v nikogaršnjih rokah. To takratnemu novemu šefu Ferrarija Sergiu Marchionneju ni bilo všeč, zato je nastavil svojega moža. Za svojo lutko si je izbral Arrivabeneja. Zgovoren podatek o njegovi nesposobnosti je že ta, koliko kvalitetnih inženirjev je zapustilo ekipo in šlo k konkurenci. Njegova velika slabost je bila tudi vzkipljivost – kregal se je in vreščal, namesto da bi vodil ekipo in sprejemal prave odločitve. Zadnja izmed njegovih mnogih burlesk je bila zamenjava Räikkönena z Leclercom, kjer je pokazal vso svojo nerodnost in nemoč. Odločitev naj bi sprejel samostojno, po posvetu z novimi vodilnimi, a si novice ni upal sporočiti pred publiko v Monzi. Kljub številnim spodrsljajem, je Arrivabene varno ostal na svojem mestu, pod Marchionnovo zaščito. Do sedaj …
Binotto po mojem mnenju ni idealna izbira. V Ferrariju je sicer že od leta 1995, tako da ni Marchionnejev produkt. Po drugi strani pa ga ne moremo primerjati s Forghierijem, ki je bil eden zadnjih inženirjev, ki so bili sposobni narisati tako šasijo kot motor in menjalnik. A težava je v bistvu nekje drugje. Z Binottovim napredovanjem in odhodom Sassija ter Reste, kdo je pravzaprav sploh še ostal v tehničnem oddelku pri Scuderii? Ali imajo ustrezne menjave? Dobrega tehničnega osebja ni na pretek v Formuli 1 in to zna biti njihova poglavitna težava v sezoni 2019. Že letos je razvoj po poletnem premoru pešal. En človek pač ne zmore vsega dobro opraviti, zato tudi imajo v ekipi več različnih mest.
Te menjave v ekipi Ferrari se mi zdijo sumljive in me spominjajo na tihi in subtilni način delovanja družine Agnelli-Elkann na drugih področjih. Zakaj so Arrivabeneja zamenjali takoj po božično-novoletnem premoru? Morda nekomu za darilo? Morda kot razkazovanje moči? V vsakem primeru menim, da je bila menjava Arrivabeneja pravilna odločitev. Imel je več kot dovolj priložnosti, da se izkaže, a jih ni znal izkoristiti. Poleg tega je bil kadrovski ostanek nekoga, ki ga hoče John Elkann izbrisati iz zgodovine. V takšnem okolju, kjer sta si bili nasproti dve struji (Arrivabenejeva in Binottova), bi bila najbolj modra poteza, da bi na mesto vodje postavili nekoga zunanjega, nevtralnega. Dober zgled je prihod Jeana Todta v ekipo, direktno iz Peugeota, ki je bil popolnoma neobremenjen z notranjimi zdrahami.
Edina stvar, ki jo bom pogrešal po Arrivabenejevem odhodu, so njegove izjave in nastopi na tiskovnih konferencah. Nadvse zabavno je bilo skušati razumeti, kaj nam je sploh hotel povedati. Zanimivo bo videti, kaj se bo zgodilo s Stefanio Bocchi, njegovo ženo, ki je zadolžena za stike z javnostjo pri Ferrariju. Vsekakor bom Mattiaccija mnogo bolj cenil od Maurizia, ki zapušča svet Formule 1 v svojem stilu – s sklonjeno glavo in nadvse ponižno.
Simon Jazbec
