Ferrari: Veliki odhod inženirjev 1961

ferrari chiti forghieri

V zgodovini Ferrarija je bilo obdobje, ko je bil Enzo zelo malo prisoten v svoji ekipi. Začelo se je leta 1956, ko je po zahrbtni bolezni umrl njegov priljubljeni sin Dino. Takrat se je Enzo zaprl vase in v svojo pisarno, da ga skoraj ni bilo več na spregled. Leti 1957 in 1958 tako veljata za tragično obdobje »Squadre Primavera«. Na srečo je imel Enzo okrog sebe zaupanja vredne ljudi, kot so bili Chiti, Bizzarrini in Tavoni, ki so bili vešči svojega posla in so poskrbeli, da so v sezonah 1958 in 1961 osvojili vozniške naslove. Legenda pravi, da je imela žena Enza Ferrarija, Laura Garello, drugačen način žalovanja za svojim sinom Dinom. Za razliko od Enza je bila zmeraj bolj prisotna v tovarni, kjer je svojo jezo, frustracije in žalost z nezaslišano zlobo stresala na ljudi okoli sebe. Enzo je po nekaterih pričevanjih takrat imel afero z drugo žensko in Laura je bila upravičeno še bolj besna. Neprofesionalno pa je svojo jezo v večini primerov stresala na Girolama Gardinija, vodjo prodaje pri Ferrariju.

Enzo v svoji pisarni

Vrhunec nadlegovanja se je zgodil leta 1961, ko je Gardini Enzu postavil ultimat. V kolikor bi ga Enzo še želel imeti v podjetju, bi moral gospo Lauro takoj umakniti iz proizvodnje in operativnih zadev. Enzo je stopil na ženino stran, Gardini pa je po tem moral pospraviti svojo mizo in zapustiti Ferrari. To dejanje je bilo povod v pravi upor znotraj Scuderie. Osem vodilnih delavcev, med katerimi so bili že omenjeni Chiti, Bizzarrini in Tavoni, so poiskali pravniško pomoč in Ferrariju napisali pismo, v katerem so izrazili svoje nasprotovanje odpuščanju ter zaskrbljenost glede prihodnosti tovarne Ferrari. Obstaja več različic, kaj se je potem zgodilo, a rezultat je bil, da je na koncu vseh osem zaposlenih zapustilo Ferrari. Obstajajo viri, ki navajajo miren in sporazumen odhod, drugi viri pa govorijo o burnem prerekanju in o loputanju z vrati. Po Tavonijevem pričevanju je bilo vseh osem zaposlenih prisotnih na skupnem tedenskem sestanku z Enzom, ki pa ni niti omenil pisma. Po koncu tega sestanka naj bi tajnica prijazno poklicala vso osmerico k sebi, vsakemu dala ovojnico s plačo za naslednji mesec ter jih usmerila k vratom.

ferrari-250-gto
Ferrari 250 GTO

Ne glede na to, kakšen scenarij se je v resnici odvil, je dejstvo, da se je Enzo Ferrari za to potezo odločil v zelo kočljivem trenutku. Pravkar so namreč začeli delati načrte za enega najbolj slavnih, uspešnih in najlepših Ferrarijev 250 GTO. Razvoj za naslednjo sezono Formule 1 je kar naenkrat obstal v zraku, v ekipi pa je ostal le mladi in relativno neizkušeni Mauro Forghieri. Ferrarijevi izobčenci so se nato odločili ustanoviti podjetje ATS (Automobili Turismo e Sport) in kasneje imeli tudi lastno ekipo Formule 1. To ni bila ista ekipa ATS, kakor tista iz konca 70. in začetka 80. let, ki je dobila ime po proizvajalcu platišč. V sezoni 1963 so tako bili na startu tudi bolidi ekipe ATS, osmerica odpadnikov pa je Ferrariju zadala še en udarec. Za volanom so imeli Phila Hilla in Giancarla Baghettija, ki sta bila še v prejšnji sezoni voznika Ferrarija. Projekt ATS v Formuli 1 se je izkazal za popolni polom in po samo petih dirkah so izginili.

Seveda se je odhod osmerice glavnih inženirjev poznal v Ferrariju, a na Enzovo srečo je v ekipi še vedno ostal Forghieri, ki se še sam pravzaprav ni zavedal, kako dober je. Upor in pretres, ki so ga doživeli pri Ferrariju, jim je pravzaprav bolj koristil kakor škodil. Enzo je po tem ponovno postal bolj aktiven v ekipi, vanjo je pripeljal Surteesa in dobil zunanjo pomoč – Scagliettija. Že v sezoni 1964 so se pokazali prvi uspehi, saj so osvojili oba naslova, a vseeno je bilo potrebno dobro desetletje, da so ponovili uspeh. Vmes so bile dobre in slabe sezone, kreganja, razhodi in vrnitve, bizarni bolidi ter še marsikaj drugega.

Simon Jazbec

Preberite tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja