Enotni dobavitelj pnevmatik – dobra ali slaba poteza?

Ena izmed bolj aktualnih tem pogovora med navdušenci in navijači je ta, ali je boljše imeti enotnega dobavitelja pnevmatik ali jih je boljše imeti več. Ali vojna med dobavitelji pnevmatik res prinaša raznolikost in omogoča boj, ki si ga želimo videti v Formuli 1? Je enotni dobavitelj le slabost ali pa prinaša tudi kakšne prednosti v nam ljubem športu?

Če bi v Formuli 1 bila dva oziroma več dobaviteljev, bi to po mojem mnenju prineslo dve poglavitni slabosti. Najprej to, da se lahko zgodi, da eden izmed dobaviteljev naredi izdelek, ki je bistveno boljši od ostalih. V tem primeru bi imele nekatere ekipe to nesrečo, da bi imele drugega (slabšega) dobavitelja in v teoriji malo možnosti za preboj na najvišja mesta. Po drugi strani pa se v primeru večjega števila dobaviteljev specifikacije pnevmatik oblikujejo po željah vodilnih ekip. To pomeni, da tistim drugim ekipam ne preostane nič drugega, kot da se temu prilagodijo. V primeru enotnega dobavitelja pa imajo vse ekipe enako dobre oziroma enako slabe pnevmatike.

V dolgi zgodovini Formule 1 smo lahko spremljali sezone, v katerih je nastopalo več dobaviteljev pnevmatik, in tudi sezone samo z enim. Menim, da je vojna med dobavitelji pnevmatik redko prinesla želene rezultate v smislu, da bi zaradi tega tri ali štiri ekipe enakovredno borile skozi celo sezono. Pogostejši je bil scenarij, da je točno določena ekipa, ki je že tako imela močan paket, dobila še dodatno prednost. Primer tega je sezona 1979, ko je imel Ferrari pnevmatike Michelin, glavni nasprotniki pa Goodyear.

V sezoni 1982 sta bila glavna dobavitelja pnevmatik izenačena. To je bilo leto mnogih tragedij in nesreč, katerim je lahko botrovalo tudi to, da je obstajala konkurenca med dobavitelji pnevmatik ter tudi norost, imenovana kvalifikacijske pnevmatike. Na koncu je naslov osvojil Rosberg, z le eno zmago v celi sezoni. V sezoni 1986 so imeli glavni akterji pnevmatike Goodyear (Prost, Mansell, Piquet, Senna), edino zmago s Pirellijevimi pa je dosegel Berger.

V zadnjem desetletju je zanimiv primer sezona 2012 – sedem različnih zmagovalcev na prvih sedmih dirkah, vsi z istim dobaviteljem pnevmatik, Pirellijem. Po drugi strani pa je sezona 2005, kljub temu da je bilo več dobaviteljev, prinesla tudi premoč Michelina in kot posledico tega škandal na VN ZDA v Indianapolisu. Naslednjo sezono so vse dirke zmagali ali vozniki Renaulta z Michelin pnevmatikami ali pa vozniki Ferrarija z Bridgestone, izjema je edina zmaga Buttna s Hondo. Situacija je bila bistveno bolj enolična, kakor ta, ki smo ji priča danes z enim samim dobaviteljem.

Pirellijevi proizvodi se mi sicer ne zdijo presežki, še posebej sem kritičen do specifikacij intermediate in full wet, a sedaj vsaj imamo situacijo, da se morajo vse ekipe prilagajati bolj ali manj slabemu izdelku. Bi nov dobavitelj lahko karkoli spremenil? Seveda, porušilo bi se ravnovesje, a ni rečeno da v smer, kamor si določeni zagovorniki želijo. Morda pri težnji po vpeljavi novih dobaviteljev pnevmatik ni bistveno toliko to, da bi imeli zanimive dirke, pač pa da bi nekateri raje videli, da bi zmagovali bolidi druge barve. Novi dobavitelji pnevmatik torej ne bi nujno naredili dirk bolj zanimivih, samo ekipe bi se zamenjale pri vrhu.

Enotni dobavitelj pnevmatik po mojem mnenju sploh ni tako napačna odločitev, pravila, ki urejajo njihovo uporabo, pa so mnogokrat tista, ki bi morala biti bolj ohlapna, da bi dopuščala več svobode. V Formuli 1 je tako, da se morajo s pravili strinjati vse ekipe, torej so tudi pravila o enotnem dobavitelju potrdile same, sedaj pa jim preostane le, da se temu prilagodijo in poskusijo zmagovati.

Simon Jazbec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja